Nekega večera, ko sem se izmučen vrnil iz službe v Luki Koper, so napetosti v moji družini dosegle vrhunec. Moja žena Jana ni razumela moje utrujenosti, otroci so zahtevali pozornost, jaz pa sem se počutil ujetega med pričakovanji drugih in lastno izčrpanostjo. Vprašal sem se, ali imam sploh pravico biti utrujen in kdaj bo kdo opazil, da tudi jaz potrebujem počitek.
Danes sem končno zbrala pogum in peljala svoja otroka na sprehod v park, čeprav sem vedela, da bo tašča imela svoje pripombe. Med potjo sem razmišljala o tem, kako težko je v naši družini najti ravnovesje med tem, kar si želim jaz, in pričakovanji drugih. Ko sem se vrnila domov, je napetost eksplodirala in spet sem se vprašala, ali bom kdaj dovolj dobra v njihovih očeh.
Vse se je začelo z enim klicem moje mlajše sestre, ki me je prosila, naj pazim na njenega sina. Nisem si mislila, da bo ta odločitev razkrila stare zamere, neizrečena pričakovanja in me prisilila, da končno postavim meje. To je zgodba o tem, kako sem se naučila reči ne in zakaj je to včasih največje darilo, ki ga lahko daš sebi in svoji družini.
Že v prvem stavku se znajdem v prepiru z možem, kjer se zavedam, da sem že drugič poročena, a še vedno iščem tisto, kar sem si vedno želela – da bi me nekdo ljubil kot kraljico. Moja zgodba je polna razočaranj, družinskih konfliktov in iskanja smisla v svetu, kjer so pričakovanja žensk pogosto nerealna. Vprašujem se, ali je resnična sreča sploh mogoča, če ves čas živimo v senci pravljic.
Zbudila sem se še pred sončnim vzhodom, da bi spekla palačinke za svojega zaročenca, a tistega jutra se je v meni nekaj zlomilo. Njegova družina je bila vedno preveč zahtevna, jaz pa sem se počutila vse bolj nevidno in izgubljeno. To je zgodba o tem, kako sem zbrala pogum, da pobegnem izpod tujih pričakovanj in poiščem svojo srečo.
