Dvakrat poročena, nikoli srečna: Moj boj s pravljico o srečni ženi

»Ne morem več!« zakričim in vrata spalnice zaloputnem tako močno, da se v predsobi strese omarica za čevlje. Luka, moj drugi mož, ostane v dnevni sobi in nemo strmi v televizor, čeprav je jasno, da ga oddaja sploh ne zanima. V meni vre – bes, žalost, predvsem pa občutek praznine. Spet sva se sprla zaradi nečesa banalnega: ni mi prinesel rož za obletnico. Pa saj vem, da so to malenkosti, a zame pomenijo vse.

Včasih se vprašam, kdaj sem začela verjeti, da je ljubezen nekaj, kar mi pripada. Da si zaslužim biti oboževana, razvajana, da me moški nosi po rokah. Morda je kriva mama, ki mi je kot deklici brala pravljice o princesah in pogumnih junakih. Ali pa babica, ki je vedno govorila: »Moški mora žensko spoštovati kot kraljico.«

Prvič sem se poročila pri enaindvajsetih. Marko je bil moj sošolec na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je tih, prijazen fant iz Kamnika, ki je znal poslušati in mi je vedno prinesel kavo v knjižnico. Po dveh letih zveze sva se poročila – majhna poroka na dvorišču njegovih staršev, nekaj prijateljev in sorodnikov. Spomnim se, kako sem tistega dne čakala, da bom začutila tisto filmsko srečo. Namesto tega sem bila živčna in prazna.

Marko je bil dober mož. Nikoli ni povzdignil glasu name, nikoli me ni prevaral ali zanemarjal. A ni znal biti princ iz mojih sanj. Ni znal presenetiti z večerjo ob svečah ali me objeti brez razloga. Ko sem mu rekla, da si želim več pozornosti, me je pogledal s tistimi žalostnimi očmi in rekel: »Saj te imam rad. Zakaj ti to ni dovolj?«

Ko sva po treh letih poskušala zanositi in ni šlo, se je med nama začela kopičiti tišina. Obiski pri zdravnikih, testi, upanje in razočaranje – vse to naju je oddaljilo. Marko je postal še bolj zaprt vase, jaz pa sem postajala vse bolj nemirna. Ko sem mu nekega večera rekla, da ga zapuščam, ni rekel ničesar. Samo sedel je na kavču in gledal skozi okno.

Moji starši so bili šokirani. »Kako si lahko tako sebična? Saj imaš vse!« mi je očitala mama. Oče je molčal in kadil na balkonu. Babica me je gledala s tistim razočaranim pogledom: »Včasih so ženske znale potrpeti.«

Po ločitvi sem se preselila nazaj v Ljubljano in začela novo službo v računovodstvu. Tam sem spoznala Luko – visokega, samozavestnega moškega iz Celja, ki je imel vedno odgovor na vsako vprašanje in me znal nasmejati tudi ob najbolj bednih dneh. Bil je popolno nasprotje Marka: glasen, energičen, poln načrtov in želja.

Z Luko sva hitro postala par. On je bil tisti, ki me je peljal na vikend izlete na morje ali v hribe, ki mi je kupoval parfume in me presenečal z večerjami v dragih restavracijah. Po enem letu sva se poročila – tokrat v veliki dvorani v Laškem, z bendom in sto gosti. Vsi so govorili, kako lep par sva.

A že po nekaj mesecih sem začela opažati razpoke. Luka je bil navajen biti v središču pozornosti – tudi doma. Ko sem mu povedala o svojih strahovih in željah po otroku, je zamahnil z roko: »Saj bova že. Ne kompliciraj.« Ko so testi znova pokazali, da ne morem zanositi, sem jokala cele noči. Luka pa je začel prihajati domov vse kasneje.

Nekega večera sem ga vprašala: »Me sploh še ljubiš?«

Zavzdihnil je: »A morava res vedno o tem? Saj imaš vse! Stanovanje, avto, službo… Kaj ti še manjka?«

»Ljubezen! Pozornost! Da bi me imel rad kot kraljico!« sem mu zabrusila.

Luka se je samo zasmejal: »Kraljico? Saj nisi več stara dvajset! Življenje ni pravljica.«

Takrat sem prvič začutila pravo osamljenost. Imela sem vse materialno – a ničesar od tistega, kar sem si res želela.

Moja prijateljica Petra mi je nekoč rekla: »Mogoče pa preveč pričakuješ od moških. Mogoče bi morala najti srečo sama v sebi.«

A kako naj najdem srečo sama v sebi? V svetu, kjer so ženske še vedno vzgajane tako, da čakajo na princa? Kjer te okolica obsoja, če nisi mati ali popolna žena?

Vsak obisk pri starših je bil muka. Mama me je spraševala: »Kdaj bosta imela otroka? Saj nisi več najmlajša.« Babica me ni več klicala kraljična – zdaj sem bila samo še »uboga Ana«. Oče pa… Oče je še naprej molčal.

V službi so sodelavke šepetale za mojim hrbtom: »Dvakrat poročena pa še vedno brez otrok… Kaj pa ji manjka?«

Vsak dan sem se trudila biti popolna žena – kuhala sem Luki najljubše jedi (čeprav jih ni nikoli pohvalil), likala njegove srajce (čeprav jih je pogosto pustil na kupu), ga čakala pozno v noč (čeprav se ni nikoli zahvalil). In vsak dan sem bila bolj prazna.

Nekega večera sem sedela sama na balkonu in gledala luči Ljubljane pod sabo. V daljavi so se slišali zvonovi cerkve sv. Jakoba. Vprašala sem se: Zakaj si želim biti kraljica v svetu, kjer ni pravih kraljev? Zakaj iščem potrditve zunaj sebe?

Tiste noči sem prvič po dolgem času zaspala brez solz.

Zjutraj sem Luki pustila listek: »Grem na sprehod.« Hodila sem po Tivoliju in opazovala ljudi – pare z otroki, starejše gospe s psički, študente na klopcah. Vsi so bili videti tako polni življenja.

Na klopci sem srečala starega znanca iz študija – Mateja. Pogovarjala sva se ure in ure o starih časih, o tem, kako življenje nikoli ne gre po načrtih. Matej mi je rekel: »Veš Ana… mogoče pa ni problem v tem, da nisi kraljica ali da nimaš otrok. Mogoče si preprosto pozabila nase.«

Ko sem prišla domov, me Luka sploh ni opazil. Bil je zatopljen v svoj telefon.

Tisto noč sem prvič pomislila na ločitev ne kot na poraz – ampak kot na možnost za nov začetek.

Danes pišem to zgodbo kot ženska, ki še vedno nima otrok in ni nikogaršnjega princa ali kraljice. A prvič po dolgem času čutim mir.

Se res moramo ženske vse življenje truditi biti nekaj za druge? Kdaj bomo dovolj že samo zato, ker smo – takšne kot smo?