Pravica biti utrujen: Ena noč v življenju slovenskega delavca

»A boš še dolgo buljil v tisto steno? Večerja je že hladna!« Janin glas me je prebudil iz nekakšnega transa, v katerega sem padel, ko sem sedel za mizo in strmel v prazno. Roke so mi še vedno dišale po železu in olju, pod nohti sem imel črnino, ki se je ni dalo sprati niti z najbolj trdo krtačo. V Luki Koper je bil danes spet kaos – kontejnerji so zamujali, šef je kričal, sodelavci so godrnjali. Ko sem stopil skozi vrata doma, sem si želel le tišine. A doma ni bilo tišine. Nikoli je ni.

»Samo pet minut, Jana, prosim…« sem zamrmral, a je že odhajala iz kuhinje. Otroka sta se prepirala zaradi daljinca. Luka je tulil: »To je moj program!« Maja pa je jokala: »Ati, povej mu, naj neha!«

V prsih me je stiskalo. Vsak večer isto. Doma naj bi našel mir, a sem imel občutek, da sem le še ena prestava v stroju, ki ga poganja nekdo drug. Jana je bila zadnje čase vedno bolj hladna. »Vsi moški iz tvoje izmene gredo po šihtu na pivo, ti pa prideš domov in si kot duh!« mi je pred dnevi zabrusila. »A misliš, da je meni lahko? Da mi ni težko biti cele dneve sama z otrokoma?«

Nisem ji znal odgovoriti. V resnici nisem več znal odgovoriti nikomur – niti sebi. Ko sem bil mlajši, sem verjel, da bom s trdim delom poskrbel za svojo družino in si ustvaril varen dom. A zdaj sem imel občutek, da me vsi samo še nekaj pričakujejo: šef v službi rezultate in nadure, Jana pogovor in pomoč pri hiši, otroka igro in pozornost. Jaz pa… Kaj pa jaz?

Tistega večera sem sedel za mizo in gledal v krožnik hladnih testenin. Jana je s tresočimi rokami pospravljala posodo. »Ne morem več tako, Marko! Vedno si utrujen! Nikoli te ni zares tukaj!«

»Kaj pa naj naredim? Saj delam kot konj! Če bi lahko, bi ostal doma! Ampak nekdo mora plačat položnice!« sem zavpil bolj na sebe kot nanjo.

Luka in Maja sta utihnila. V zraku je visela tišina, težka kot svinec.

Jana je odložila krožnik in se obrnila k meni: »A misliš, da jaz nisem utrujena? Da ne bi tudi jaz kdaj rada samo sedela in buljila v steno? Ampak ne morem! Ker če jaz ne skuham, nihče ne bo jedel! Če jaz ne pospravim, bo hiša razpadla!«

Nisem vedel, kaj naj rečem. Vem, da ima prav. Ampak… ali to pomeni, da nimam pravice do svojih občutkov? Do svoje utrujenosti?

Spomnil sem se očeta. Tudi on je bil delavec – v tovarni papirja v Krškem. Vsak večer je prišel domov tih in izčrpan. Mama mu je vedno postregla večerjo in ga pustila pri miru. Nikoli nista govorila o tem, kako se počutita. Morda zato zdaj midva z Jano kričiva drug na drugega – ker sva oba preveč utrujena za pogovor.

»Ati… boš prišel pogledat mojo risbo?« Maja me je nežno pocukala za rokav.

Pogledal sem jo – velike modre oči, polne upanja. V tistem trenutku sem začutil krivdo. Ne zaradi tega, ker sem utrujen – ampak ker sem dovolil, da moja utrujenost postane zid med mano in tistimi, ki jih imam rad.

»Seveda, princeska.« Sem se nasmehnil na silo in šel z njo v sobo. Risba je bila polna pisanih rožic in sonca. »To si narisala zame?«

Pokimala je. »Ker si vedno žalosten.«

Srce mi je padlo v pete. Je res tako očitno? Sem res postal človek, ki ga otroci rišejo žalostnega?

Ko sem se vrnil v kuhinjo, je Jana sedela za mizo in gledala skozi okno.

»Jana… oprosti.«

Ni odgovorila takoj. Po dolgem času pa je tiho rekla: »Samo… pogrešam te. Pogrešam tistega Marka, ki se je znal smejati.«

Nisem vedel, kaj naj rečem. Tudi jaz pogrešam tistega Marka.

Tisto noč nisem mogel spati. V glavi so mi odzvanjale Janine besede in Majina risba. Spraševal sem se: ali imam pravico biti utrujen? Ali lahko kdaj rečem: danes ne zmorem več? Ali moram vedno znova stisniti zobe in iti naprej?

Zjutraj sem se zbudil še bolj izmučen kot prej. Jana je že pripravljala zajtrk za otroke.

»Jana… mogoče bi šla kdaj skupaj na sprehod? Samo midva?«

Presenečeno me je pogledala – prvič po dolgem času z iskrico v očeh.

Mogoče obstaja pot nazaj do tistega Marka in tiste Jane, ki sta znala biti srečna kljub utrujenosti.

Ampak povejte mi vi – ali imamo v Sloveniji sploh pravico biti utrujeni? Ali moramo vedno znova dokazovati svojo vrednost s tem, da pozabimo nase?