Prazne Sklede in Polne Mize: Kje je Pravičnost?

»A spet samo kaša?« je godrnjal moj mlajši brat Jure, ko je mama pred nas postavila lonček z gosto, skoraj lepljivo ovseno kašo. V kuhinji je dišalo po mleku in cimetu, a v zraku je visela napetost, ki je ni mogel prikriti niti vonj po domačem kruhu. Oče je molče sedel na koncu mize, z očmi prilepljenimi na prazen krožnik, kot da bi v njem iskal odgovore na vprašanja, ki si jih nihče ni upal izreči na glas.

Vrata so se sunkovito odprla in vstopila sta stric Boštjan in teta Marija. Njuna oblačila so bila brezhibna, na obrazu sta imela tisti samozavestni nasmeh, ki ga imajo ljudje, ki jim v življenju ničesar ne manjka. »Dober večer,« je rekla teta, medtem ko je stric že odlagal ključe na polico. »Pravkar smo začeli večerjati,« sem rekel in jima ponudil stol. »Pridružita se nam,« sem dodal, čeprav sem v sebi vedel, da bosta zavrnila. In res, teta je z rahlim nasmeškom odkimala: »Ne, hvala, že sva jedla. Malo sva utrujena, greva počivat.«

Slišal sem, kako sta v njuni sobi odprla hladilnik, ki je bil vedno poln dobrot – pršut, sir, oljke, celo torta iz slaščičarne. Medtem ko smo mi žlico za žlico zajemali kašo, sta si onadva privoščila večerjo, o kateri smo lahko le sanjali. Jure je tiho šepnil: »Zakaj mi nikoli nimamo nič takega?« Mama ga je pogledala s tistim žalostnim pogledom, ki ga je imela vedno, kadar ni mogla odgovoriti na njegova vprašanja.

Naša hiša v okolici Celja je bila nekoč polna veselja. Ko je dedek še živel, smo vsi sedeli za isto mizo, ne glede na to, kaj je bilo na krožniku. Po njegovi smrti pa so se stvari spremenile. Stric in teta sta podedovala večino premoženja, ker sta bila »bolj iznajdljiva«, kot je rekla babica. Mi smo ostali v stari hiši, z razpadajočo streho in vrtom, ki ga je oče zaman poskušal obdelovati, da bi pridelali vsaj nekaj zelenjave za zimo.

»Zakaj ne moremo biti vsi skupaj, kot nekoč?« sem vprašal mamo, ko sva pomivala posodo. »Včasih se mi zdi, da smo mi tukaj samo zato, da jim čistimo in kuhamo, oni pa živijo kot kralji,« sem dodal, glas mi je zadrhtel. Mama je le skomignila z rameni: »Vsak ima svojo pot, Luka. Ne moreš primerjati.«

Toda jaz sem primerjal. Vsak dan, ko sem šel v šolo, sem gledal, kako so sošolci govorili o novih telefonih, izletih na morje, dragih oblačilih. Jaz sem nosil stare kavbojke, ki jih je mama zakrpala že trikrat, in se pretvarjal, da me ne moti, ko so se drugi norčevali iz mojih čevljev. Ko sem prišel domov, sem poslušal, kako stric in teta govorita o svojih potovanjih, o novih naložbah, o tem, kako je življenje lepo, če si le dovolj pameten in priden.

Nekega večera sem slišal, kako sta se prepirala v svoji sobi. »Ne moremo jim vedno pomagati,« je rekel stric. »Če jim damo preveč, se bodo razvadili.« Teta je tiho odgovorila: »Ampak Luka je priden fant, zasluži si več.« Stric je zamahnil z roko: »Vsak je svoje sreče kovač.«

Te besede so me zadele kot udarec. Ali res? Sem res sam kriv, da nimam ničesar? Da moram gledati, kako drugi uživajo, medtem ko mi štejem kovance, da si lahko kupim zvezke za šolo? Tiste noči nisem mogel spati. V glavi so mi odzvanjale stričeve besede, v srcu pa je rasla jeza, ki je nisem znal več skriti.

Naslednje jutro sem se odločil, da bom strica vprašal naravnost. Ko je sedel na terasi s skodelico kave, sem stopil do njega. »Stric, zakaj nam ne pomagate? Saj smo vendar družina.« Pogledal me je, presenečen nad mojo neposrednostjo. »Luka, življenje ni pošteno. Vsak mora sam poskrbeti zase. Jaz sem garal, da sem prišel do tega, kar imam. Tudi ti boš moral.«

»Ampak mi nimamo niti osnovnih stvari,« sem vztrajal. »Mama dela cele dneve, oče je bolan, jaz pomagam na vrtu, Jure je še otrok. Vi pa imate vse, pa še vedno mislite, da smo mi leni?«

Stric je odložil kavo in me pogledal s hladnimi očmi. »Luka, svet ni narejen za pravičnost. Če boš čakal, da ti bo kdo kaj dal, boš vedno lačen.«

Tisti dan sem prvič začutil, da ne pripadam tej hiši. Da sem tujec v lastni družini. Ko sem zvečer sedel na postelji, sem slišal, kako se teta tiho pogovarja z mamo. »Ne morem več gledati, kako trpite,« je rekla. »Ampak Boštjan ne bo nikoli popustil. Zanj je vse samo posel.« Mama je tiho jokala, jaz pa sem stiskal pest pod odejo.

V šoli sem postal bolj zaprt vase. Učiteljica slovenščine, gospa Novak, je opazila, da sem drugačen. »Luka, kaj te teži?« me je vprašala po pouku. Najprej sem molčal, potem pa mi je vse ušlo iz ust – o kaši, o stricu, o tem, kako se počutim manjvrednega. Prijela me je za roko in rekla: »Veš, Luka, ni pomembno, kaj imaš, ampak kdo si. Tvoja vrednost ni v tem, kar je na tvojem krožniku.«

A meni to ni bilo dovolj. Želel sem pravičnost. Želel sem, da bi nas kdo slišal. Da bi nekdo rekel: »Ni prav, da eni živijo v izobilju, drugi pa životarijo.«

Nekega dne sem napisal pismo županu. Opisal sem našo situacijo, prosil za pomoč. Odgovora nisem dobil. Mama je rekla, naj ne pričakujem preveč. »Svet ni pravičen, Luka,« je ponovila.

Ko je prišla zima, je oče zbolel še huje. Denarja za zdravila ni bilo. Stric in teta sta odšla na smučanje v Avstrijo. Mi smo sedeli ob peči, oviti v odeje, in čakali, da bo minila še ena noč. Jure je spraševal, kdaj bomo spet jedli kaj drugega kot kašo. Mama je jokala, jaz pa sem bil jezen na ves svet.

Nekega večera sem stopil do strica in mu rekel: »Ali sploh veste, kako je, če nimaš ničesar? Če gledaš, kako drugi jedo, ti pa si lačen?« Stric me je pogledal in rekel: »Luka, življenje ni fer. Sprijazni se.«

Tiste noči sem se odločil, da bom odšel. Da bom poiskal svojo pot, kjer ne bom več odvisen od drugih. Mama je jokala, a me je razumela. »Pazi nase, Luka,« je rekla. »In nikoli ne pozabi, kdo si.«

Zdaj, ko pišem te vrstice, sedim v majhni sobi v Ljubljani. Delam, študiram, še vedno nimam veliko, a imam upanje. Včasih se vprašam: ali je res vse odvisno le od nas samih? Ali ni pravičnost nekaj, kar bi morali zahtevati vsi skupaj? Kaj menite vi – je res vsak svoje sreče kovač ali bi morali biti bolj solidarni?