Vsak vikend pri tašči: Ujet v začaranem krogu uslug

»Matej, a boš še tole popravil, preden greš?« Taščin glas me doseže, še preden uspem odložiti torbo v predsobi. V ozadju slišim, kako tast že brska po orodju, kot bi vedel, da bom takoj priskočil na pomoč. V resnici sem komaj stopil skozi vrata, a že čutim, kako mi vikend polzi iz rok. Moja žena, Nina, se nasmehne in mi stisne roko, kot bi hotela reči: »Saj veš, kako je.« Vem, a to ne pomeni, da mi je lažje.

Vsak petek popoldne, ko se iz Ljubljane peljeva proti Mariboru, si v glavi sestavljam seznam stvari, ki jih bom moral postoriti. Včasih si celo želim, da bi avto odpovedal ali bi na avtocesti nastala takšna gneča, da bi se morali obrniti. Ampak Nina je navezana na svoje starše, še posebej odkar je njen mlajši brat, Jure, odšel študirat v tujino. »Saj bova samo malo pomagala,« mi vedno reče, a oba veva, da to pomeni: Matej, pripravi se na delo.

Ko sem bil še mlad, sem občudoval, kako so v slovenski družini vsi stopili skupaj, ko je bilo treba kaj postoriti. Zdaj, ko sem sam odrasel, pa se mi zdi, da sem postal nekakšen hišni mojster, ki ga pokličejo, ko je treba popraviti ograjo, zamenjati žarnico ali prekopati vrt. »Saj si vendar iz pravega testa,« mi je nekoč rekel tast, ko sem mu pomagal nositi drva v klet. Takrat sem se počutil ponosnega. Danes pa se mi zdi, da sem ujet v začaranem krogu.

»Matej, a lahko pogledaš še pralni stroj? Nekaj čudno ropota,« me predrami tašča iz misli. Pogledam Nino, ki mi z očmi tiho sporoča, naj ne kompliciram. »Seveda,« izdihnem in grem v klet. Medtem ko klečim ob pralnem stroju in poslušam, kako voda curlja, se sprašujem, ali je to res tisto, kar si želim početi vsak vikend. Včasih sem sanjal o sproščenih sobotah, dolgih sprehodih po Pohorju ali lenarjenju ob kavi na terasi. Zdaj pa štejem minute do nedelje zvečer, ko se bova končno odpravila domov.

V soboto zjutraj me zbudi vonj po sveže pečenih rogljičkih, a še preden lahko uživam v zajtrku, tast že stoji pred menoj s seznamom opravil. »Matej, danes bi bilo dobro, če bi uredila še tisto lopo. In mogoče pogledaš še, zakaj se vrata v garaži ne zapirajo dobro?« Pogoltnem slino in prikimam. Nina mi prinese kavo in mi tiho zašepeta: »Saj veš, da jim veliko pomeni, če jim pomagaš.«

Včasih se vprašam, ali sem res tako dober človek, kot si želim biti, ali pa sem preprosto preveč šibek, da bi rekel ne. Ko sem prvič spoznal Nino, sem bil navdušen nad njeno družino – toplina, domačnost, vedno polna miza in smeh. Zdaj pa se mi zdi, da sem postal del inventarja, ki ga je treba izkoristiti, dokler še deluje.

»Matej, ti si res zlata vreden,« mi reče tašča, ko popravim vrata v garaži. »Nina ima srečo, da te ima.« Pogledam Nino, ki se mi nasmehne, a v njenih očeh vidim utrujenost. Tudi ona je ujeta med lojalnostjo do staršev in željo, da bi imela najin mir. Ko se zvečer usedeva na kavč, mi tiho reče: »Vem, da ti ni lahko. Ampak saj veš, kako je z njimi. Če ne bi midva pomagala, bi vse ostalo na tastu, pa ni več najmlajši.«

Včasih se mi zdi, da se vrtim v krogu. Ko sem bil otrok, so mi starši govorili, da je družina najpomembnejša. A kdo skrbi zame, ko sem jaz tisti, ki vedno pomaga? Ko sem to omenil Nini, je bila tiho. »Saj bova imela čas zase, ko bo vse urejeno,« je rekla, a ta čas nikoli ne pride.

V nedeljo popoldne, ko končno sedim na terasi in gledam v daljavo, se tast usede poleg mene. »Veš, Matej, včasih sem tudi jaz imel občutek, da sem samo za delo. Ampak družina je družina. Ko boš enkrat starejši, boš razumel.« Pogledam ga in ne vem, ali naj mu verjamem ali ne. Vem samo, da sem izčrpan.

Ko se z Nino peljeva nazaj v Ljubljano, je v avtu tišina. Vsak od naju je zatopljen v svoje misli. »Matej, a si jezen name?« me vpraša tiho. Pogledam jo in odkrijem, da ne znam odgovoriti. Nisem jezen nanjo, jezen sem na situacijo, v katero sva oba ujeta. »Ne, samo utrujen sem,« ji rečem. »Samo želim si, da bi enkrat imela vikend zase, brez obveznosti.«

Ko prispemo domov, se zrušim na kavč in zaprem oči. V glavi mi odmeva taščin glas, seznam opravil, Ninin pogled. Vem, da bo naslednji vikend spet enako. Vem, da bom spet rekel »seveda«, čeprav bom v sebi kričal »ne«. Zakaj je tako težko postaviti meje, ko gre za družino? Zakaj se v Sloveniji še vedno pričakuje, da boš vedno na voljo, čeprav si že sam na robu?

Mogoče nisem edini, ki se tako počuti. Mogoče je čas, da se vprašamo, kdaj je dovolj. Kdaj lahko rečem: »Danes pa ne grem. Danes bom poskrbel zase.«

Se tudi vi kdaj počutite ujeti med pričakovanja družine in lastne potrebe? Kje je meja med pomočjo in izkoriščanjem?