Psihologija – Dotiki Srca

drama

Kar je ostalo za štirimi stenami: Zgodba Neže Kralj

V trenutku, ko sem stala na pragu stare hiše v Šiški, z roko na ročaju težkih vrat, sem vedela, da se ne vračam domov – prihajam na nekakšen bojišče. Besed, ki sem jih zadnjič izmenjala z mamo, ne morem pozabiti: ‚Neža, prekini s sanjami, v tej družini so tvoje dolžnosti močnejše kot ti.‘ In to je bila tista točka, ko sem prvič občutila, kako po meni lezejo mrzle sence brezizhodnosti, a tudi trmoglavost, da ne bom dovolila, da mi kdo kroji usodo.

drama

Nikoli Dovolj Dobra: Med Mirnostjo in Samospoštovanjem

V najhujši nevihti sem stala pred lastno materjo, besede, ki so padale med nama, so ranile globlje kot katerikoli udarec. Nobeno pojasnilo, nobena gesta ljubezni ni nikoli zadostovala — vedno sem bila premalo, preglasna, prezahtevna, samo obveza, ne hči. Bojim se, da če bom stopila zase, bom izgubila tisto malo pripadnosti, ki mi jo še dopušča družina, toda obenem vem, da moram nekje potegniti črto, če želim ohraniti spoštovanje do sebe.

Družina

Meja, ki je nisem hotela prestopiti

Sredi nedeljskega kosila sem končno zbrala pogum in na glas izrekla nekaj, kar sem skrivala mesece: ne bom več dajala denarja tvoji mami. Vedela sem, da bo Adam besen, da so pri nas finance vedno njegova rana, a nisem pričakovala, da bo ta odločitev razbila vse, kar sva zgradila skupaj. Najino življenje se je v trenutku obrnilo na glavo, bolečina in odhodi pa so za sabo pustili brazgotine, ki jih niti čas ni povsem zacelil.

drama

Kaj je ostalo iz mene?

Moje ime je Tjaša in včeraj sem prvič mami rekla, naj me pusti dihati. Živimo skupaj v Mariboru, odkar sem po ločitvi prišla nazaj domov, in počasi me je lastni dom pričel dušiti. Naučila sem se, da včasih zahvala lahko zgradi zlato kletko, iz katere je težje pobegniti kot sem si kadarkoli mislila.

drama

Kaj je ostalo za ruševinami: Moj boj za bližino v lastni družini

V tistem večeru, ko sem pod starimi lipami na dvorišču poslušal šepetanje vetra, sem prvič v življenju glasno izrekel svojo bolečino pred lastno mamo. V meni je vrelo: tako dolgo sem si želel samo enega – občutek, da sem za nekoga pomemben in ljubljen, ne le privesek, ki ga je možno odmakniti, ko postane preveč nenavaden ali občutljiv. Od tistega dne dalje sem se izgubljal med smotrnim distanciranjem, upanjem po spravi in težkimi spomini na vse, kar sem nekdaj imel – a me je zdaj, kot senca, spremljalo vprašanje, ali nas še kaj zares povezuje.

drama

V senci materine hiše: Damirjeva odločitev

Že več let sem razpet med svojo družino in svojo materjo, ki pričakuje, da bom zmeraj reševal vsak njen problem. Ko je moja žena Ivana prvič rekla, da se več ne čuti del naše družine, sem občutil hlad v kosteh in spoznal, da bom moral izbrati: svoje otroke ali njeno odobravanje. Zgodba o tem, kako sem prvič v življenju rekel NE svoji materi, in pri tem tvegal vse.

drama

V Senci Pod Pohorjem

Že od otroštva sem vedno stala v ozadju, ne glede na to, koliko sem se trudila, da bi bila opažena. Moja sestra Nika je bila očetova ljubljenka, mama pa je, ujeta v svojih skrbeh in preživetju, puščala, da sem pogosto neopažena in prezrta. Dolga leta sem srkala grenkobo tišine in navidezne lojalnosti vse dokler nisem končno morala izbrati med njihovo ljubeznijo in lastno rešitvijo.

drama

Ko hladilnik razdeli družino: Zgodba o šparanju in slutnji konca

Moje ime je Polona in še vedno ne morem verjeti, kako daleč sva z Rokom prišla zaradi nekaj evrov in enega hladilnika. Njegova vztrajnost pri vsakem centu, pa moj obup nad vedno bolj napetim zrakom doma — zdi se mi, da sva med sir, jogurte in poper spakirala tudi najino ljubezen. Sprašujem se, ali je mogoče popraviti tisto, kar je hladilna polica razklala na dvoje.

drama

Ko dom ni več dom: Ena izdaja, eno življenje

Nekega deževnega večera se mi je podrl svet: oče je izginil, mama je v solzah padla na tla, jaz pa sem ostal zmedeno strmela v steno. Leta kasneje, ko se želi oče spet prikazati v mojem življenju, še vedno vsakič stisnem pesti, ko ga zagledam, in ne vem, ali mi bo srce sploh kdaj odpustilo to, kar je storil naši družini. Ta zgodba je o raztrgani družini, zaupanju, ki se je zlomilo, in o tem, ali je mogoče sploh še kdaj spet zgraditi most ljubezni in odpuščanja.

drama

Nezaželen ob mizi: Ko izbereš sebe in ostaneš sam

Vedno sem bil tisti, ki je sedel bolj na robu družinske mize in molčal, ko so se drugi smejali. Letos, na rojstnodnevni zabavi sestrične Mojce, pa je v meni prvič tlelo preveč besed, da bi še ostal tih. To je zgodba o tem, kako sem moral z vsem tveganjem povedati resnico, ki je dolgo bolela, in prvič zares izbral sebe.

drama

Tišina, ki jo pogrešam: Kako sem želela, da moja odrasla otroka končno odideta od doma

Stojim sama v temnem hodniku, kuhinja je še vedno polna drobtin in razmetanih skodelic od jutranjih žit, ki sta jih brez besed pustila Ana in Blaž. Vsak dan znova sanjam o tišini, lastnem miru, pa vendar z vsako prepirljivostjo, z vsakim pogledom na odrasla otroka, ki se ne znata ali nočeta posloviti od doma, čutim grenko mešanico ljubosumja in bolečine. Vem, da se mora nekaj spremeniti, toda ali si res na tiho želim, da bi odšla – ali je strah pred tišino večji od kaosa, ki mi krati spanec?

drama

Vrnil sem se iz porodnišnice – in v domači tišini so odmevale le solze

Ko sem z majhnim sinčkom v naročju stopila skozi vrata svojega doma v Trzinu, me je namesto topline in pripravljenosti pričakal prazen hodnik in še bolj prazno srce. Mož Jure je bil popolnoma zaverovan v svoje delo ter svoje ambicije, kot da sploh ne obstajava – jaz in najin novorojenček Tilen. Ves ta čas sem upala na podporo, na objem ali vsaj na nežno vprašanje, namesto tega pa me je obsijala le ledena samota in brezbrižnost, ob kateri sem vsak dan bolj razpadala na tisoč koščkov.