Kar naprej mi odmeva v glavi: ‚Mar sem res samo bankomat za svoji hčerki?‘ Leta sem živela in delala kot čistilka v Italiji, da bi jima doma v Celju omogočila lepše življenje, a zdaj se zdi, da me potrebujeta le še, ko zmanjka denarja. Srce me boli, ko pomislim, da je moja materinska ljubezen izgubila vrednost v očeh lastne družine.
Naša družina je bila nekoč nerazdružljiva, dokler ni na plano privrela globoka razpoka med mojim sinom Matejem in njegovo ženo Anjo. Boleče sem opazovala, kako se prepad med njima širi, in prvič v življenju sem se počutila tako brezmočno – vse dokler nisem stisnila roke in začela moliti s srcem, ki je pokalo od strahu, upanja in tihe vere. Zgodba o preizkušnji, molitvi in upanju, ki presega človeške zamere.
Že tretjič v tem letu gledam v mračne oči svoje hčere Tine, ki po telefonu šepeta: ‚Mami, spet je izgubil službo.‘ Vedno ista zgodba – Marko, moj zet, ne zdrži dolgo na nobenem delovnem mestu, ker ga potegne v pravdanje z delodajalci, ker ne zdrži krivic, ki jih vidi, ker verjame v višje ideale. Vse večji nemir in nemoč se zbirata v meni – kaj naj storim, ko se moja odrasla hči brezpogojno postavlja na njegovo stran in se pri tem uničuje tudi sama?
Moje ime je Ana. Nikoli si nisem predstavljala, da bi nas nekaj tako vsakdanjega, kot je hiša, raztrgalo bolj kot katerakoli pretekla žalost ali izguba. Ko je moj mlajši brat Peter kot strela z jasnega zahteval svoj delež še preden je sploh dopolnil dvajset let, so z na plano udarile najhujše zamere, potlačeni strahovi in vprašanja, ki jih nobena družina v resnici ne želi nikoli predelovati na glas.
Nikoli si nisem mislila, da bom nekega večera v temi svoje spalnice klečala ob postelji in s tresočim glasom tiho prosila, naj mi vesolje vrne voljo do boja za najin zakon. Bila sem utrujena, izčrpana in naveličana, da sem vedno le jaz tista, ki se trudi. Ko pa sem se prvič v življenju odločila, da ne zmorem več – takrat se je zgodil preobrat, ki ga nikdar nisem pričakovala.
Snežna ploha je padala po Ljubljani, ko sem v skrpucanju čustev in telesa stopal proti službi po polletni odsotnosti. Mraz me je rezal do kosti, toda še hujše so bile stare rane, ki jih je v meni pustil spor z očetom in sram zaradi Mojčinega odhoda. V tem neprizanesljivem jutru sem moral pogledati v ogledalo – in v oči vsem, ki sem jih razočaral.
Moje ime je Marija. Po skoraj štirih desetletjih molka in bolečine sem danes spet pogledala v oči sina, ki so mi ga v osupljivih okoliščinah odvzeli v nekdanji Jugoslaviji. To je zgodba o krivdi, družinskih skrivnostih in mojem iskanju miru ter odpuščanja.
Vse je bilo normalno do tistega obiska. Samo pet minut je trajalo, da je tašča odvihrala iz našega stanovanja, jaz pa sem ostala kot priklenjena s skodelico hladnega čaja v roki, mož pa me je krivil za vse, kar je bilo narobe med nama. Od tistega trenutka sem vedela, da se morava midva pogovoriti – a ali bomo zmogli naprej, ko pa vsa ta leta skrivava resnična čustva in zamere?
Že od prvega spomina sem vedela: nekaj je drugačnega. Vsi so temu rekli ‚dar‘, meni pa se je zdelo bolj kot prekletstvo, ki me je spremljalo od otroških let v sirotišnici pa vse do vraževernega okolja majhnega slovenskega mesta, kjer sem upala najti dom. Moja zgodba je polna hrepenenja, izdaje in boja za sprejemanje same sebe v svetu, kjer je vse, kar si želijo drugi, da bi bila običajna.
Ta zgodba govori o meni, Majdi, in mojem sinu Aleksandru. Odraščala sva sama, z mnogimi bolečinami in ponosi, toda njegova tiha finančna podpora, polna dobre volje, je nepričakovano zarezala v našo družino. Do danes ne vem, ali sem s svojo tišino zaščitila sina – ali pa ga oropala miru.
Dobro se spomnim tistega torkovega popoldneva, ko je v stanovanju završalo kot še nikoli. Moje ime je Jana in moj sin Miha znova drsi skozi prste – prosi, zahteva, grozi, spet ga je vse preveč in prehitro. Srce me boli ob vsaki telefonski klicu Zavoda za zaposlovanje, ob vsakem pritajenem pogledu sosedov, ob vsaki molčeči večerji z možem Borutom.
Ko sem kot otrok tistega zimskega večera v Novem mestu gledala skozi zamrznjeno okno in čakala, da se vratiš, sem v tistem trenutku izgubila vse iluzije o varnosti doma. Leta brez očeta so pustila tišino, ki je polnila naše stanovanje in razpoke v odnosih, ki jih nobena od naju ni znala zaceliti. Ko si se nekega večera spet pojavil na pragu, sem morala odkopati spomine, ki sem jih zakopala globoko vase, in se odločiti, ali bom našla glas, ki sem ga tako dolgo tlačila.
