Razbite zime: Prvi dan nazaj

»Še eno leto, še en začetek,« sem siknil skozi zobe, ko sem poskušal najti suhe nogavice v prepolni predalnici. Skozi okno sem gledal, kako se ulice Bežigrada kopajo v mokrem snegu, in vsak kos oblačila, ki sem ga navlekel nase, je bil težji od prejšnjega. Stopnice so škripale pod mojimi čevlji. Pri vratih sem še naposled slišal očetovo odkašljevanje, tisto prepoznavno, zahtevno, ki je prekinjalo tišino zadnjega pol leta. Nikoli si nisem mislil, da se bom še kdaj vrnil domov po tistem večeru v avgustu, ko sem mu, v navalu jeze, rekel stvari, ki jih zdaj ne morem vzeti nazaj.

»Si ti to?« je vprašal, ko sem odprl vhodna vrata. Pogledal me je izpod obrvi, kot bi iskal ostanke prošnje za odpuščanje. Namesto odgovora sem obrnil hrbet in se podal ven, v ledeno blato, kjer je vsaka stopinja pomenila beg stran od doma in od sebe.

Pri avtobusni postaji me je metala mešanica strahu in preteklih odločitev. Ujel sem sosedo Tino, ki je zavila z očmi, a ni rekla nič. Vsi o meni govorijo, to vem. O tem, kako sem bil še poleti vodja oddelka na občini, zdaj pa komajda dvignem pogled. O tem, kako sem zamočil z Mojco in pustil, da je šla. Nekaj časa sem celo verjel, da bo opravičilo zadoščalo, a ko sem ji pisal, mi ni niti odgovorila.

V avtobusu je bil zrak zbit, ljudje pa otopeli v svoje zasnežene skrbi. Ujela sva pogled z Damjanom, let starejšim sodelavcem. Kaj mi je bilo, da sem se v tistem razgretem poletju spustil v vse tiste besede in sklepal sovražnike, ko bi si moral najti zaveznike? Zdaj se jim bom moral spet prikazati pred oči, s praznimi rokami in še bolj praznimi obljubami.

Damjan me je tikal, a tokrat je le pokimal. Med nama ni bilo več debat o nogometu ali planinskih turah. Samo mrzlo tišino, ki je dišala po neizrečenih tožbah. Povsem vse, kar sem imel, sta bila sneg in zadušena vdanost, da se danes pač moram prikazati, pa karkoli bo.

Ko sem stopil v pisarno, sem takoj opazil, da me Damjana ni bilo treba skrbeti. Šefica Larisa je že stala pri moji mizi. »Gregor, dobrodošel nazaj. Upam, da si pripravljen. Dela je več kot preveč,« je odsekano rekla, celo nekaj preveč vljudna – kot da se je morala opomniti, kdo pravzaprav sem bil še pred letom dni, preden je šlo vse navzdol.

Njena olajšana oddaljenost me je zabolela huje kot najhujša kritika. Zraven nje je stal Jernej, moj novi mladi nadomestnik, ki je v pol leta postal njen zaupnik in prijatelj. »Boš ti Jerneju pokazal, kako zares delamo, a?« se je skoraj posmehljivo nasmejala. Pokimal sem in se mu skušal nasmehniti, a sem čutil, da ga ne zanima moj ponos, temveč samo, kako hitro bom nehal biti ovira.

Pisarna je dišala po zastarelem kavčuku, stari kavici in zmešani birokraciji – a meni je vonj, ki sem ga pred letom dni imel rad, zdaj deloval kot opozorilo. Usedel sem se in poskušal vtipkati prvo geslo, a prsti so mi trepetali. Kar naenkrat sem v očeh začutil solze, in z migajočo sliko zaslona sem ujel še starejšo fotografijo: slika s sodelavcem Matevžem, ko sva lani pozimi delala na projektu, polna upanja, idej in načrtov za prenovo našega dela. Kakšno iluzijo sem imel, da je prijateljstvo tam, kjer so v resnici le koristi.

Malica je bila kot iz filma: tiha, ledena, vsak je gledal svoj krožnik in tiščal v telefon. Matevža so odpustili dva meseca po mojem odhodu. Nihče ni rekel zakaj. Jernej se na glas pogovarja z Lariso, jaz bolščim v sendvič. V glavi mi utripa vprašanje: kaj mi je tega treba? Ali sploh še kdo verjame, da lahko karkoli popravim?

Ko grem ob treh iz službe, me pričaka na vhodu nevihta. Sneg je postal leden dež in v vetru slišim očetov glas iz mladosti: »Gregor, če si boš kdaj zmočil noge, te bo bolelo celo telo.« Mraz pritiska na gležnje in na srce. Preden stopim na cesto, mi zazvoni telefon. Mojca.

S tresočimi se prsti sprejmem klic. »Gregor, sem že mislila, da te bom videla popoldne pri babici. Veš, ona si te želi videti,« nežno reče, toda v glasu ni več tiste mehkobe, ki sem jo poznal. Zdelo se mi je kot dialog s tujcem.

»Rad bi… ampak… nisem še čisto zbral poguma, Mojca,« izustim. »Vem, da sem pokvaril vse, še najbolj pa sem razočaral sebe,« vzdihnem.

Mojca molči. »Ni od tega sveta, kar si naredil sebi. Gregor, če ne moreš odpustiti sebi, tudi drugim nikoli ne boš mogel. Babica te čaka, jaz pa… Kaj pa veva, kaj še bo,« tiho doda in zaključi.

Stojim na trgu, snežinke so postale mastne kaplje. Okrog mene so ljudje, ki drvijo domov v toplino, jaz sam pa v lastni zimi. Na trgu Kongresni trg nekdo v daljavi gleda v izložbo, prikrite sence mimoidočih mi vlivajo občutek, da je vsak človek v svoji vojni.

Ko zvečer pridem domov, me čaka ogenj v kaminu. Oče sedi ob njem. Dolgo me le pogleda, nato pa reče: »Nisem popoln. Nisem… Ampak veš, Gregor… tudi če si mrzel navzven, ni razloga, da bi moral biti tak še znotraj.«

Tišina visoko nad ognjem. Sedeva, vsak s svojo zgodbo zamolčanih besed. Potem si razdeliva vročo juho in kapljico žganja; oba vemo, da ni priložnosti za dolge razlage, le negotovo bližino.

Ko se vračam v sobo, zrem ven: snega skorajda ni več, ceste pa so še vedno spolzke. V meni se kopičijo vprašanja – ali je možno sploh ponovno začeti, ali bodo ljudje pozabili?

»Ali lahko ena zlomljena zima prinese novo pomlad, ali pa moraš vse popraviti že, preden stopiš v nov letni čas? Kaj pa vi, bi se vrnili nazaj, če vas svet tako reže po duši kot mraz po obrazu?«