Sem samo še bankomat? – Moja borba za spoštovanje in ljubezen v lastni družini

»Nika, lahko prosim ugasneš televizijo in se vsaj malo pogovarjaš z mano?« glas mi rahlo zadrhti. Nika ne dvigne pogleda, samo zamahne z roko: »Mami, res nimam časa za tvoje pogovore. Saj veš, da imam ogromno učenja za maturo.« V njenih besedah ni več tiste otroške miline, le odrezava utrujenost.

Spomnim se časov, ko sta z Evo, mojo mlajšo hčerko, tekli vame in planili v objem, če sem prišla domov iz Mercatorja z novo čokolado. Zdaj pa kot da v mojem domu na Miklošičevi kraljuje hlad, zamejen le z njunimi željami po novi jakni, telefonu, izletu ali denarju za kavico. Vstanem in v kuhinji pogrnem prt, v želji, da bi nas družinska večerja vsaj malo združila.

Eva prileti po stopnicah, diši po cigaretnem dimu – preveč, da bi se v resnici lahko šla še skrivalnice. Ko zagleda krožnik, rahlo zavije z očmi: »Pa spet skušaš kuhati nekaj italijanskega? Saj nismo v Rimu. Lahko, da bi raje naročili pico?«

Stisnem ustnici in šepnem komaj slišno: »Dolgo nisem bila doma, pa bi rada, da ste veseli…«

Zazdi se mi, da so vsi moji napori zaman. Da sem že dolgo le še prijazna bančna kartica, ki vsakih nekaj tednov prihrumi iz Italije in na nekaj ur v domačo hišo natrosi denar, darila, pričakovanja – in upanje, da bo spet tako kot prej. Da bom mama, ne pa služabnica lastni družini.

V Italijo sem šla, ko je Matjaž, moj mož, nenadoma zbolel in pustil za seboj dolgove. Glava družine je postala tista, ki jo imigranti največkrat omenjajo v zadregi – mama, ki iz obupa zapusti dom. Tisto zimo sem prvič jokala ob stkanem gostinskem predpasniku v neki veroniški restavraciji, ko sem v zameno za 950 evrov čistila tuje sanitarije.

S hčerkama smo se v letih vajali na redke obiske. Vsakich nekaj mesecev paket s cunjami, na Viberu na hitro klic, ko sem lahko; in seveda, redna nakazila. Bila sem preveč utrujena, da bi bila vedno vedra, toda vsakič sem v upanju, da bo najin stik ostal, da me bosta nekoč razumeli.

Zdaj, ko sem se vrnila domov za stalno, pričakovala sem, da bosta hvaležni, veseli, da bomo nadoknadili izgubljeno. Vendar ju tudi po dveh mesecih le stežka spravim za mizo. Nika se zapira v sobo, Eva ne skriva razočaranja, če ji ne morem dati petdeset evrov, kolikor zahteva ‚za knjižni fond‘ ali ‚za prijateljico.‘

Neke noči, ko dež para strešnike naše hiše, slišim, kako Eva v sosednji sobi tiho kliče: »Nika, res misliš, da je mami zdaj res pripravljena živeti tu? Vse ji gre na živce. Mogoče noče več biti z nami, samo denar prinaša.«

Vame zareže hlad. Odprem vrata in Nika, presenečeno dvigne pogled: »Mami, poslušala si?« Čeprav mi je nerodno, jo naravnost vprašam: »Sta kdaj pomislili, kakšno je življenje tam zunaj, stran od doma? Da vsak dan čistiš, da šefa zanima samo, če si končal že stopnice? Da občutiš osamljenost, ker tvoj jezik nikogar ne zanima, tvoje ime je tam le ‚signora iz vzhoda‘? Jaz sem šla zaradi vaju.«

Obe me gledata s tistim tihim uporom, ki so ga včasih spremljale solze, zdaj pa samo skomigneta: »Saj si pa vedno vse naredila sama po svoje,« cinično reče Eva. Nika doda: »Če bi res hotela biti tukaj, ne bi hodila po svetu.«

Zjutraj, ko dam Evi zajtrk, jo vprašam: »Zakaj me vidiš le še kot bankomat?«

Eva zamahne: »Mami, o čem sploh govoriš? Saj veš, da potrebujemo te stvari. Pa saj to delaš ti – skrbiš za nas. Sicer pa, z Niko že dolgo veva, da včasih ni varno reči, kaj si res želiva, ker sta bila denar in darila vedno bistvo najinih stikov s tabo.«

Rada bi jo objela, pa se ustavim v pol koraku. Morda ima celo prav. Ko sem kompenzirala svojo odsotnost z oblekami in denarjem, sem pozabila, kako zelo otroci potrebujejo vsakdanjo bližino, toplino, besede – ne le nakazil.

S pomočjo sestre Mojce si poiščem psihološko svetovanje v Celju. Sedim v ozki sobi, poleg mene terapevtka Sonja, ki me vpraša: »Kdaj ste prvič začutili, da vas doma ne potrebujejo več kot mamo, ampak kot financerko?«

Solze mi spolzijo po licih. »Ko sem slišala, kako se smejita najinim pogovorom, me kličejo le, ko želita nekaj. Kmalu zatem, ko sem poslala zadnje nakazilo, so me začele klicati zaradi tega, ne zaradi mene … Izgubila sem jih.«

Sonja me neženlo pogleda: »Vam je kdaj kdo povedal, da so otroci v resnici jezni? Da vas pogrešajo, a ne znajo pokazati? Pogum je v tem, da jim daste nov zgled in poskusite začeti znova – počasi, kot bi se šele spoznavali.«

Po dveh tednih zberem pogum. S hčerkama jima napišem pismo: dragi moji, vem, da sem naredila veliko napak. Da sem vas z denarjem hotela zaščititi, a sem vas prikrajšala za tisto, kar ste dejansko potrebovali – moj čas, mojo potrpežljivost, pogovor. Prosim, da mi oprostita in morda še kdaj dovolita, da bi bili družina, ne le račun, s katerega dvigujeta bankovce.

Evi in Niki ni lahko. Najprej mi vrneta pismo. Čez teden dni pa me Nika vpraša, če grem z njo na sprehod ob Savinji. Med potjo molči; potem pa izusti: »Jaz se sploh ne spomnim, kako je bilo, ko si še bila vedno tukaj. Zakaj nisi povedala, da ti je bilo težko? Vse sem mislila, da si odšla stran, ker nas ne maraš.«

Oblije me olajšanje. Stisnem jo k sebi: »Zaradi vajine prihodnosti sem šla. Pogrešala sem vaju vsak dan svojega življenja.«

Vem, da je pot do skupnega zaupanja še dolga. Še vedno jima ne znam vedno prisluhniti, brez da ponudim rešitev ali denar. A vsaj za hip se zalotim, da sedimo skupaj, gledamo stare fotografije in Eva mi prvič po letih položi glavo na ramo.

Se bom kdaj zares odkupila? Bo možno popraviti, kar sem s pretirano delom in vlogo ‚bankomata‘ zabrisala? Drage Slovenke in Slovenci … kaj mislite – je mogoče najti pot nazaj do src svojih otrok, če si jih moral toliko let hraniti le z nakazili in ne bližino?