Ko ljubezen postane računica: Zgodba ene matere iz Domžal

»Nina, kdaj prideš z Galom na kosilo?« sem vprašala v telefon, medtem ko sem gledala skozi okno na prazno dvorišče. Glas na drugi strani je bil hladen, skoraj tuj. »Mami, zdaj res nimam časa. Pa tudi Gal ima treninge. Saj veš, kako je.«

Stisnilo me je v prsih. Že tretjič ta mesec sem jo prosila, naj pride. Včasih je prihajala vsak teden, zdaj pa so najini pogovori postali kratki in polni izgovorov. Ko sem bila še v službi v tovarni v Mengšu, sem ji vedno pomagala – če je potrebovala za položnice, za novo jakno za Gala ali za popravilo avta. Zdaj, ko imam samo še pokojnino, ki komaj zadošča za položnice in hrano, tega ne zmorem več.

Spomnim se, kako sva bili z Nino povezani, ko je bila majhna. Po smrti njenega očeta sem bila vse: mama, oče, prijateljica. Delala sem v treh izmenah, da ji ni nič manjkalo. Ko je prišla domov iz šole, sem ji vedno pripravila topel obrok. Včasih sva skupaj gledali stare slovenske filme in se smejali do solz. Takrat sem verjela, da bo najina vez večna.

A zdaj… Zdaj sedim sama v kuhinji in poslušam tišino. Soseda Olga mi pravi: »Marija, otroci so danes drugačni. Vse jim moraš dati, potem pa te pozabijo.« Nočem verjeti, da je Nina taka. Saj je vendar moja hči! Ampak vsak teden je bolj očitno: odkar ji ne morem več pomagati z denarjem, me skoraj ni več v njenem življenju.

Pred dvema mesecema sem ji omenila, da ne morem več plačevati Galovega angleškega tečaja. Takrat je prvič povzdignila glas: »Mami, saj veš, da mi je težko! Sama vzgajam Gala, plačujem najemnino… Ti pa si v penziji in imaš čas!«

Bolelo me je. Saj vem, da ji ni lahko. Tudi meni ni bilo nikoli. A jaz sem vedno našla način, da ji pomagam – tudi če sem sama jedla kruh in mleko cel teden.

Včeraj sem šla na pokopališče k možu Francu. Sedela sem na klopci in mu šepetala: »Franc, kje sva zgrešila? Zakaj naju Nina zdaj potrebuje samo še takrat, ko kaj rabi?«

Ko sem se vračala domov, me je na hodniku pričakala položnica za elektriko – 110 evrov! Pokojnina je 620 evrov. Kako naj preživim? Poklicala sem Nino in jo prosila za pomoč. Tokrat je bila še bolj hladna: »Mami, jaz res nimam več denarja. Saj veš, kako je danes vse drago.«

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale njene besede in spomini na otroštvo. Spomnila sem se, kako sva skupaj pekli potico za božič in kako je bila srečna, ko sem ji kupila prvo kolo iz druge roke. Takrat ni bilo pomembno, koliko stane – pomembno je bilo le, da se smeji.

Zjutraj me je poklicala soseda Olga: »Marija, pridi na kavo.« Pri njej so vedno dišale sveže pečene rogljičke in pogovor je tekel lažje kot doma. »Veš,« mi je rekla Olga, »moja hči mi tudi ne pomaga več. Ko sem ji rekla, da potrebujem pomoč pri zdravniku, mi je rekla naj pokličem taksi.«

Obe sva se nasmehnili skozi solze. Ni nama bilo do smeha – bolj do joka.

Popoldne sem šla v trgovino po mleko in kruh. Na blagajni sem srečala Nino s Galom. Gala sem objela in mu stisnila pet evrov v roko za sladoled. Nina me je pogledala postrani: »Mami, saj veš, da mu ne smeš dajati denarja kar tako.«

»Samo za sladoled je… Saj ga že dolgo nisem videla.«

Nina ni nič rekla. Samo odšla je naprej.

Zvečer sem sedela pred televizijo in gledala poročila o draginji in o tem, kako starejši komaj preživijo s pokojninami. Pomislila sem na vse tiste mame po Sloveniji, ki so kot jaz – same v svojih stanovanjih ali hišah, pozabljene od otrok.

Naslednji teden sem poskusila še enkrat: »Nina, pridi na kosilo v nedeljo. Naredila bom tvoj najljubši ričet.«

»Ne vem še… Mogoče bomo šli na izlet.«

Spet izgovor.

Včasih se vprašam: ali sem jo preveč razvajala? Sem ji dala preveč? Ali pa premalo ljubezni? Zakaj zdaj šteje samo še denar?

V trgovini me prodajalka vpraša: »Kako ste danes, gospa Marija?« Nasmehnem se: »Dobro… Saj mora biti.« A v sebi čutim praznino.

Včasih sanjam o tem, da bi Nina prišla k meni brez razloga – samo zato, ker me ima rada. Da bi Gal stekel k meni in me objel kot nekoč.

A realnost je drugačna. Vsak dan štejem kovance in upam, da bo dovolj za položnice in kakšno čokolado za Gala.

Nekega dne mi Nina pošlje sporočilo: »Mami, Gal ima rojstni dan čez dva tedna. Lahko kaj prispevaš za darilo?«

Srce mi pade v hlače. Spet denar.

Odgovorim: »Nina, žal ne morem več pomagati kot prej. Lahko pa spečem torto.«

Odgovora ni bilo.

Tistega dne sem dolgo sedela ob oknu in gledala v dež. Spraševala sem se: ali smo res prišli tako daleč? Ali ljubezen res postane računica?

Drage bralke in bralci… Ste tudi vi kdaj občutili to praznino? Kje smo starši zgrešili? Je mogoče še kaj popraviti ali smo obsojeni na samoto?