Vse življenje sem verjela, da je toplina doma in ljubezen, ki jo vpletem v vsak šiv, največ, kar lahko dam. Ko sem za svojo vnukovo ženo, Nino, spletla šal iz volne, sem bila prepričana, da bo to most med nama – a njen hladen odziv me je pustil v dvomih. Zdaj se sprašujem, ali je v današnjem svetu sploh še prostor za iskreno, preprosto prijaznost.
Vse se je začelo z enim samim telefonskim klicem moje hčere, ki je v trenutku razbil moj miren vsakdan. Po letih odrekanja in trdega dela sem si želela le malo miru, a zdaj se sprašujem, ali je prav, da v starosti mislim nase, ko pa moji otroci tonejo v težave. Ali je sreča v pokoju res sebičnost, če družina trpi?
V tej zgodbi sem jaz, Marija, skupaj s prijateljico Olgo v šestdesetih letih življenja sprejela drzno odločitev: združili sva moči in skupaj najeli hišo, da bi jo oddajali in si izboljšali pokojnino. A življenje naju je hitro postavilo pred izzive, ki jih nisva pričakovali – od družinskih konfliktov do nepričakovanih gostov in razkritij. Zgodba razkriva, kako se v Sloveniji prepletajo prijateljstvo, staranje, družinske vezi in iskanje novega smisla.
Moje ime je Ljubica in vse življenje sem posvetila svoji družini. Ko je moja hči odšla v Nemčijo, sem ostala sama z vnukom, prepričana, da sem mu dom in opora. A ko sem spoznala, da me vidi le kot denarnico, se mi je svet sesul in srce napolnilo z bolečino in dvomi o lastni vrednosti.
Sem Marija iz Domžal in vse življenje sem garala, da bi svoji hčerki Nini omogočila boljše življenje, kot sem ga imela sama. Ko sem šla v pokoj in ji nisem več mogla pomagati z denarjem, je Nina začela izginjati iz mojega življenja, s seboj pa je odpeljala tudi mojega vnuka Gala. Ostala sem sama in se sprašujem, ali sem kot mama res naredila vse prav ali pa sem nekje usodno zgrešila.
