Kaj je ostalo nedotaknjeno, ko izgubiš samega sebe?

»Ne, Neža, tudi ti bi lahko enkrat sama pogrela juho!« se je izmenjal moj glas skoraj v joku čez razpeti prostor naše dnevne sobe — tam med mizami s starimi prtom in vonjem po ožgani skorji. Moja hči Neža me je pogledala čez rama s knjigo v roki, obraz povlečen nekam med usmiljenje in nestrpnost. „Ja, ampak ti si itak skoz doma, mama, zakaj pa ne bi?“ je odvrnila brezsrčno. Proti večeru, ko že utrujo sedim s hrbtom naslonjena ob hladno steno, se mi zdi, da še stene poznajo mojo nemoč; vsak dan znova se topim med skrbmi za mamo, ki je že skoraj nepokretna, in otrokoma, ki ju še vedno vozim na krožke, čistim njuno sobo, pripravljam obroke in urejam domačo nalogo.

Mož, Jure, se vrača domov iz Ljubljane šele okrog sedmih zvečer. Vrata se zaloputnejo, ko vstopi, s pogledom že išče kavo — ne pogleda mi v oči. »A si že dala mami tablete? In a je perilo končno suho, ga rabim za jutri!« Zamahnila bi, zakričala, a ujameš samo njegov utrujen glas, ki pušča za sabo šum nalog za naslednji dan. Kadar se usedem za mizo, zdi se, da me takrat res opazijo – ampak le če kaj manjka. »Mama, kje so moje hlače?« »Ljuba, a boš tokrat prinesla kavo?« »Danes še nisi zalila rož.«

Pred dvema letoma, ko je ati umrl, sem spet morala sprejeti mamo k sebi, ker ni bila več za nič. Samo še senca ženske, ki me je kot otroka objemala v izbi, in danes, ko stopim k njej je v očeh prošnja, molčeča, a neskončna; „Hči, rabim te vsak trenutek.“ Ko sem Nežo peljala na baletno vajo, mi v avtu reče: »Kaj si bila ti, preden si imela mene in Jakoba?« Zasmejala sem se, da sem pisala pesmi, kolesarila do Bleda s prijateljicami, si filmski večer privoščila kar sredi tedna in šla spat, kadar sem hotela. Neža začne vrteti oči: »A to ti sploh paše, mama? Si srečna?«

Ko otroci zaspijo, sedem pod mogočen kozolec pred hišo in gledam v nebo. Tam gor čakajo tisoči zvezd, jaz pa tu proizvajam topline in ure, kot stroj. Včasih se mi zazdi, da sem nekje zadaj, globoko v sebi, še vedno tista Vesna, ki je sanjala o romanih in razkošju časa, v resnici pa sem danes samo kanal: skozi mene teče vse, kar drugi potrebujejo. Rože porumenijo, če jih ne zalijem; babica ovene, če ji ne podam roke. Mož otopelo tava po hiši, otroka sta lačna, jaz pa – kdaj sem nazadnje sploh bila lačna česa svojega?

V torek sem ogrela juho že pred kosilom, ker sem čutila, da bo napet dan. Telefon je zazvonil, mama je zahtevala pomoč pri preoblačenju, Jakob je jokal, ker je izgubil svoj kompas pred šolo, Neža pa se je pritoževala, da je internet spet počasen. Klicala sem Jureta, on pa: »V službi sem, vse bo, počakaj, a ne vidiš, da imamo plačo le zaradi mene?« Zadušena med potrebo drugih, se ujamem, da si potihem želim, da bi vsaj enkrat zbolela, da bi me za par dni pustili pri miru. Ampak si ne dovolim. Če padeš dol, kdo bo skrbel za vse te svetove?

Nedelja ni nič bolj mehka. V cerkev grem zgodaj, sama. Sedem v zadnjo klop. Tam si dovolim jokati. Župnik bere iz Svetega pisma o služenju, o tem, da je dobro delati zase in za druge – in v meni plane ogenj: »Ampak kdo bo delal zame? Kdo bo videl, če bom izginila? A ni dovolj, da vsak dan živim neopažena in utrujena, ker ljubim?« Ko stopam domov, srečam sosedo Metko. Potegne me za roko: »Vesna, kaj pa ti? Si sploh še ti?« Se nasmehnem – maska. »Saj bo. Saj je treba, kajne?«

Tisto zimo je mama čez noč padla – zlom kolka. V bolnišnici je komaj še govorila. Ko sem se vračala iz Kliničnega centra, me je Jure poklical: »Rabimo te tukaj, perilo je za zlikat, Neža ima vročino, jaz moram še pripravit prezentacijo za službo!« Usta se mi zasušijo, glava razbija. Salah so me predolgo porivali naprej, a ni več zaloge. Ko se pred hišo ustavim, vidim, da Jakob spi ob prižgani luči, Neža prihaja do mene: »Mama, zakaj se ves čas jeziš? Zakaj se skrivaš pred nami?« Ta vprašanja te prerežejo do kosti. Ne upam povedati, da včasih krivim njih, a potem me že stisne želja, da jih ne izgubim.

Kakšno noč sanjam, da izginem. Odpeljem se z vlakom do Kopra in tam hodim po prazni obali. Nihče me ne rabi, nihče me ne sprašuje. Samo jaz in vroče kamenje pod dlanjo, slan zrak in pesem iz mladosti, ki odmeva nekje zadaj: „In kličem svoje ime — samo jaz ga slišim.“ Toda zjutraj zvoni budilka, mamin obraz, kava za Jureta, otroška postelja… Vsakič znova se znajdem ujeta v krogu: skrbim, da drugi ne trpijo, a obenem ginem.

»Mama, a ti res nikoli nisi jezna na nas?« Jakob me pogleda z velikimi resnimi očmi. Premolknem – kako naj povem sedemletniku, da jeza leži v vsakem koščku mojih sklepov? Da ljubim, a včasih sovražim to breme? Spremim ga v posteljo in prižgem nočno lučko. Zvečer se srečava z Juretom v kuhinji, on listka službene maile. Poskusim: »Bi kdaj ti… ti vprašal, kaj rabim jaz?« Dolgo molči. »Saj vse veš, Vesna. Vsem nam je težko.«

Včasih res razmišljam, ali je možno, da ostaneš dober človek, če si dovoliš imeti meje? A če popustim svoje stene, ali to pomeni, da jih ne ljubim? Ali ne izgubim popolnoma same sebe, če ne rečem ničesar, ker si jih želim obdržati blizu? Ne vem več, kaj je prava pot – lepilo ali svoboda?

»Je možno ljubiti, če postaviš meje? Ali pa boš vedno na koncu izbiral: bodisi te imajo radi, ker nisi tvoj, bodisi si sam, ker nočeš več vsega dajati? Kaj mislite vi? Kje ste našli svojo mero?«