Kaj je ostalo nedotaknjeno, ko izgubiš samega sebe?

Kaj je ostalo nedotaknjeno, ko izgubiš samega sebe?

Od prvega trenutka, ko sem kot mama in hči vstopila v dnevno sobo naše stare hiše v Poljanah nad Škofjo Loko, se je raztrgala črta med tem, kar sem nekoč bila in tem, kar danes pričakujejo od mene. Med žlico tople goveje juhe, ki je še brbotala na peči, sem se ujela v notranjem boju: ali sem zdaj samo še orodje za tuje potrebe ali pa me družina resnično vidi? Vsak dan (‚od jutra do večera, brez premora‘), se sproža moja potreba po samoohranitvi in hkrati želja, da bi bila potrebna – a ali med njima sploh še obstaja prostor za mene?

Vrženka s avtobusa: Zimski popoldan, ki mi je spremenil življenje

Vrženka s avtobusa: Zimski popoldan, ki mi je spremenil življenje

Na ledeno mrzlem popoldne sem bila, pri svojih že osemdesetih letih, brez vozovnice vržena z mestnega avtobusa. Te ranljive minute so mi odprle rane iz preteklosti, razjezile me na našo brezbrižno družbo in me hkrati naučile nekaj novega o ponosu, pozabi in povezavah med ljudmi. Ta zgodba je polna bolečine, toda tudi upanja.

Tisti dan, ko sem srečala Nikolo: Nevidne bitke na ulicah Ljubljane

Tisti dan, ko sem srečala Nikolo: Nevidne bitke na ulicah Ljubljane

Nekega mrzlega jutra sem na poti v službo srečala Nikolo, brezdomca, ki ga je večina ljudi spregledala. Njegova zgodba me je pretresla in prisilila, da sem se soočila s svojimi predsodki in vprašanji o tem, kaj pomeni biti človek v današnji Sloveniji. Ta izkušnja me je spremenila in mi odprla oči za nevidne bitke, ki jih mnogi bijejo vsak dan.