Že v prvi vrstici sem vržena v ogenj prepira z možem, vključen pa je še njegov neomajni poklon materi. Skozi družinske konflikte in slovenske resničnosti razkrivam, kako sem se odločila za svojo pot in, čeprav prestrašena, zahtevala pravico do samostojnega življenja. Pogum, žalost in upanje se prepletajo, ko čakam, ali me bo Piotr našel – ali pa bom postala le še ena izgubljena duša, ujetnica preteklosti.
Od prvega trenutka, ko sem kot mama in hči vstopila v dnevno sobo naše stare hiše v Poljanah nad Škofjo Loko, se je raztrgala črta med tem, kar sem nekoč bila in tem, kar danes pričakujejo od mene. Med žlico tople goveje juhe, ki je še brbotala na peči, sem se ujela v notranjem boju: ali sem zdaj samo še orodje za tuje potrebe ali pa me družina resnično vidi? Vsak dan (‚od jutra do večera, brez premora‘), se sproža moja potreba po samoohranitvi in hkrati želja, da bi bila potrebna – a ali med njima sploh še obstaja prostor za mene?
Stala sem sredi kuhinje, mama mi je vrgla v obraz test nosečnosti, oči je imela polne jeze in razočaranja. V enem trenutku sem izgubila njeno naklonjenost, varnost doma in skoraj še svojo prihodnost, vse zaradi trenutka nepremišljenosti, ki pa je postal začetek moje najtežje bitke. Z vsakim dnem sem bolj čutila, kako osamljena je mlada mama, ki v Sloveniji drugače gleda na premlade, preveč prestrta dekleta, ki prehitro odrastejo.
V zgodbi se znajdem ujet v družinskem sporu zaradi dedovanja stare hiše ob Savi. V ospredju so globoke zamere in spomini, ki so me zaznamovali vse od otroštva. Napeta razdelitev premoženja razdre ostanke odnosa med mano in starejšim bratom, medtem ko se trudim najti mir in pravičnost v svetu, ki ga zaznamujeta pohlep in bolečina.
Moje ime je Tjaša in vse življenje sem živela v senci svoje babice Anice – ženske, ki je bila znana v naši vasi kot steber družine, a znotraj našega doma je njen pogled redko segel globlje od popolno pogrnjene mize. Nekega večera se je pod težo neizrečenih besed in starožitnih porcelanastih skodelic sesul tisti umetni mir, ki ga je babica tako ponosno razkazovala, in takrat sem prvič zares razumela, kaj pomeni biti viden. To je pripoved o napuhu, osamljenosti in hrepenenju po pristnem stiku med generacijami.
Prizor ob kuhinjski mizi tiste usodne noči, ko me je Marko postavil pred izbiro med njim in mojo družino, mi še danes odmeva v prsih. V tem čustvenem in dramatičnem spominu odstiram, kako so se prepletala pričakovanja, razočaranja in bitke za sprejetost v eni običajni slovenski družini. Zgodba o ljubezni, izgubi in tistih nepopravljivih odločitvah, ki za vedno zaznamujejo dušo.
Ko sem prejela povabilo na srečanje generacije, sem bila prepričana, da ne bom šla. Potem pa sem med imeni zagledala Marka, fanta iz zadnje klopi, ki me je v osmi razredu vsak dan gledal in mi nekoč na rob zvezka napisal pesem. Ob misli nanj so se v meni prebudili vsi tisti občutki, ki sem jih kot odrasla ženska že dolgo poskušala potlačiti.
Ko sem pred vrati Anice, nekdanje tašče, slišim znotraj njen nežen stari glas: ‚Jasna, ti si?‘. Z vsakim korakom na tej poti po ločitvi se v meni zbira vedno več teže, a nekaj v meni ne more izpustiti te hiše, tega odnosa. Vsakič, ko zaprem vrata za sabo, me prevzame občutek dolžnosti in krivde, ki ga niti novi zakon, niti mestno življenje, ne zmoreta zadušiti.
Že od prvega spomina sem vedela: nekaj je drugačnega. Vsi so temu rekli ‚dar‘, meni pa se je zdelo bolj kot prekletstvo, ki me je spremljalo od otroških let v sirotišnici pa vse do vraževernega okolja majhnega slovenskega mesta, kjer sem upala najti dom. Moja zgodba je polna hrepenenja, izdaje in boja za sprejemanje same sebe v svetu, kjer je vse, kar si želijo drugi, da bi bila običajna.
Moje življenje se je čez noč spremenilo, ko je med naju z možem, Matjažem, vstopil dvom, ki ga je zasadila njegova mati, gospa Marjeta. Čeprav sem vsak dan dokazovala svojo zvestobo in ljubezen, so se njegove oči ohladile, najina hčerka pa je nenadoma postala simbol nezaupanja in bolečine v družini Novak. V iskanju resnice sem se morala soočiti z lastnimi strahovi, ponižanji ter končno z vprašanjem, ali so krvne vezi močnejše od bolečine izdaje.
Že od prvega dne sem vedela, da odnos z mojo taščo, gospo Marijo, ne bo lahek. Kljub vsem mojim prizadevanjem, da bi me sprejela, sem se vedno počutila kot vsiljivka. Ko sem zanosila in sva se z Matejem odločila za poroko, se je vse začelo podirati – in en večer je za vedno spremenil moje življenje.
Vse se je začelo z besnim krikom moje tašče, ki mi je v trenutku obrnil življenje na glavo. Borila sem se za svoje priimek in pravico, da ostanem mati svojemu sinu, medtem ko so me obsojali in potiskali na rob. V tej zgodbi razkrivam bolečino, zavrnitev in moč, ki sem jo našla v sebi, ko se je moj svet rušil pred mojimi očmi.
