Vsako jutro se zbudim v tišini prevelikega stanovanja, praznini, ki sem jo še pred meseci delila z Markom. A danes je drugače: v zraku visi napetost, ker bo kmalu pozvonil Luka, moj najstarejši prijatelj, tisti, ki se zadnje čase nenavadno zanimivo poglablja v mojo denarnico in moje srce. Ko zazvoni zvonec in odprem vrata, s trepetajočim glasom šepnem: »Se še spominjaš, ko sva drug drugemu zaupala vse — kaj pa zdaj?«