Cena prijateljstva: Življenje po ločitvi v senci zavisti

»Si doma, Nina? Vidim, da si zdaj pravi minimalist, haha!« Luka vstopi brez zadržkov, kot da bi potrebovala kakšno dodatno opomnik, da sem po ločitvi ostala sama. Poskušam se nasmehniti, a vročina, ki se mi zažene po obrazu ob njegovih besedah, je premočna.

»Tako pač je, ko te prepoloviš,« poskusim biti duhovita. Na hitro zajame pogled po dnevni sobi, kjer so še ostanki Markovih knjig v škatlah in moji razmetani papirji s službe — računovodstvo za podjetje, ki niti ni moje, ampak mi omogoča, da preživim vsak mesec.

Sedemo za mizo. On pogleda po kozarcu, nato pa direktno vpraša: »Ti lahko sploh zdaj sama vse preneseš? Koliko dobiš preživnine? Ti je sploh Mark še kaj pustil?«

Zataknem se. Znotraj se dvigajo spomini na razvezo, ko sva z Markom sedela pri notarju, kjer je vsak cent pomenil bitko — ne zato, ker ne bi imela, ampak ker je treba nekaj dokazati. Ah, Slovenci in naša trma: vsak krožnik, vsak kos pohištva, vsak letni dopust je postal zgodba zase.

»To res ni pomembno, Luka,« šepnem. »Enostavno sem imela dovolj praznih pogovorov o tem, kdo ima več ali manj. Saj poznaš Marca, vse mora razdeliti na pol — tudi srce mi je.«

Luka se skloni, pogleda me s privzdignjenimi obrvmi: »A ti pomagam s kakšno idejo? Moj brat bi ti magari lahko posodil za kakšno stanovanje v Domžalah, veš, da Matej zdaj trži nepremičnine.«

Izbruhnem v nehoten smeh. »Hvala, Luka, raje ostanem tukaj, kjer še čutim, da sem doma. Vse drugo je preveč…« Pogoltnem solze. Zakaj se počutim tako nagrda, ko nekdo, ki naj bi bil moj prijatelj, niza vprašanja, ki bolijo kot mrzla voda preko odprtih ran?

»A veš, Nina, te podpiram, res!« se požene Luka. »Samo, meni se zdi, da se ženske preveč obremenjujete s tem, kako vas drugi vidijo po ločitvi. Če pa bi ti šla s kom ven, bi ti vsi čestitali! Pa si že res pripravljena?«

»Luka,« rečem, »a ti sploh razumeš, kako je biti popolnoma sam, po petnajstih letih skupnega življenja? Prijateljstvo ni pod vprašajem — pod vprašajem sem jaz.«

Tišina. Gledam skozi okno na sivo marčevsko nebo nad Ljubljano in vem, da je med naju posejala nekaj, česar prej ni bilo. Luka, ki me je spremljal še, ko sem pri petnajstih jokala zaradi zlomljenih src, zdaj sedi nasproti mene, zbada s pikrimi vprašanji, ki se dotikajo mojega najbolj občutljivega področja.

Ko pride Lili iz šole, najine hčerke, jo objamem. Mark pride ponjo. Zdi se, kot da preverja, če sem še živa. Ali še vedno trpela. »Greva, mala?« reče Mark, ne pogleda me. Lili me na tiho vpraša: »Mami, a boš še kdaj srečna?«

Vrata se zaprejo, ostanem sama s svojim prijateljem, ki sedi in gleda na telefon. Potrka priložnost, iz računalnika zapiskajo novi e-maili, življenje me kliče, a ne morem zbrati motivacije. Luka zamomlja: »A ti rabim še kako kavo?«

»Ne, hvala,« mu odgovarjam. Opazujem ga, kako išče besede, ki jih ne upa izgovoriti. Torej, prekinem tišino: »Luka, a ti je kdaj žal, da nisi živel tako, kot si si želel? Da si imel priložnost za več, pa si se ustavil?«

Za trenutek ga osupnem. »Jaz? Veš, Nina, da mi je žal, da te nisem nikoli povabil, kam resno. To bi mogoče spremenilo vse. Ali pa nič. Samo, vedno sem bil tvoj zaupnik, nikoli tvoj moški.«

Tega odgovora nisem pričakovala. V meni se dvigne jeza in žalost, stisnjeni skupaj v vozlič, ki ga ne morem razplesti. Besni glasovi v moji glavi kričijo: kaj če bi si dovolila biti ranjena? Kaj če bi si dovolila znova ljubiti?

»Ampak, Luka, najine poti so drugačne. Ti si nekje tam zunaj, jaz sem zdaj tukaj s svojimi ranami, s svojo samoto. Ne iščem novega partnerja… Potrebujem prijatelja, ki me sprejema, ne pa novega sponzorja ali rešitelja,« mu odkrito rečem.

Luka se nasmehne na pol, pogleda v tla, potem pa le reče: »Veš, mogoče sem res kdaj bil ljubosumen na Marka. Zaradi tebe. Zaradi občutka, da sem sam vedno malce zunaj.«

Zavzdihnem. »Saj jaz sem zdaj tudi zunaj, Luka,« končno priznam. Sva na istem, pa vendar vsak na svojem robu.

Sledi molk. Samo ura na zidu potrka minute, ki minevajo brez pomena. Luka prestavlja skodelico sem ter tja. Po njem vidim, da ne ve, kako bi se spoštljivo poslovil, kako bi mi povedal, da mu je res mar, a ne zna več biti samo prijatelj.

»Nina, oprosti, če sem kdaj prestopil mejo. Ne mislim slabo. Res ne.«

Pogoltnem grenkobo v grlu. »Vem, Luka. Veš, kaj me v resnici boli? Da vse, česar sem se bala, ni bilo Markova izdaja, pač pa izguba temelja: občutka, da si središče nečesa varnega. Prijateljstvo je bilo zadnja stvar, za katero sem upala, da mi je ostala nespremenjena.«

On tiho prikima. »Če boš kdaj hotela spet kavo… ali samo nekoga, ki posluša… kliči, prosim.«

Ostajam sama ob mizi. Ura je šest, stanovanje se počasi utaplja v temi. Pogledam slike na steni. Nekatere so ostale, ker jih ni hotel Mark. Druge sem izbrala jaz, v novi preobleki izgubljene stare Nino. Pogrešam čas, ko so bile vezi jasne, ko zavist ni imela prostora, ko so bila vprašanja pristna in ne bolna.

Kaj je cena prijateljstva v svetu, kjer vsak najprej šteje, kaj imaš, šele potem kdo si? Ali lahko še verjamem, da je vse, kar sem izgubila, tudi vse, kar sem imela?