Jasnin neprekidni obiski: Desetletje po ločitvi

»In, boš vstopila ali te je strah, da te bo soseda Marta spet videla pri meni?« Anica poudari zadnje besede, medtem ko natakne volnene copate, ki mi jih vsakokrat znova postavi ob vhod. Zmrznem. Če bi rekla, da me ni strah govoric, bi lagala. Življenje v Kamniku ni več tako skrito kot pred leti – tukaj vsakdo opazi, kdo s kom, kdaj in zakaj. In že deset let sem ločena od Janeza, njenega sina, pa vendar še vedno prihajam vsak dan k njej.

Tedaj se po kuhinji zasliši škripanje stola, stopim za njo, pogledam po sobi in občutim tisto melanholično domačnost, ki mi je bila nekoč samo umevna. Kot dekletu iz kmetije v Tuhinjski dolini, mi je prav Anica pokazala, kaj pomenita toplina in razumevanje, ko sem se z dvajsetimi preselila v njihov dom – daleč stran od lastnih materinih zamer in očetovih pijanih izpadov. Ko sva z Janezom še bila, sem čutila, da sem tukaj našla kakor drugo družino.

Danes so vsi presenečeni, da sem ostala. Moj novi mož, Dušan, ni nikoli razumel, zakaj ne prekinem stikov. Ko sem mu to omenila prvič, je rekel: »Jasna, saj te nič ne veže več tja… Kaj pa naj rečem mami, če izve, da kar hodiš k bivši family?« In pogleduje me, kot da sem nenavadna. Če bi vsaj vedel resnico…

Poiščem pogled Anice, ki previdno naliva zeliščni čaj v dve skodelici. »Veš, Jasna, on me ni poklical že mesece. Prisežem, da sem ga vzgajala drugače. Tvoj Janez je postal tuj…« Njen glasovi poudarki me spomnijo, kako se je med njima po ločitvi zarezala tišina. Janez, zdaj z novo ženo v Avstriji, očitno nima več časa niti zanjo, še manj zame. Občasno mu napišem sms, a vedno dobim kratko, nevtralno sporočilo. »Vse ok. Delo. Pozdravi Anico.« Pogrešam ga, čeprav ga večkrat preklinjam v jezi zaradi vsega, kar je naredil – a to ni bistvo, zaradi katerega sem še tukaj.

Nihče ne ve, da mi Anica počasi ugaša pred očmi. Spominska bolezen ji počasi krade dneve in imena, zaenkrat pa me še vedno prepozna. Ko sedim z njo ob mizi, rešujeva križanke, bereva stari časopis, me pogleda s tistimi očmi, ni materinska, je ranljiva. »Jaz… Jaz se ne spomnim več imena tvoje mame… Ampak tvoj nasmeh pa vem. Si bila žalostna zadnje čase?« Odprem usta, pa me zaboli v prsih. Ne morem ji povedati, da se tudi doma ne najdem več. Dušan je utrujen, otroka na tik-toku, zvečer v tišini gledam v strop in štejem ure, dokler lahko pobegnem sem gor.

Anica je bila edina, ki me je držala skupaj takrat, ko me je Janez pred témno nočjo pustil samo, dva dni po tistem, ko sem izgubila drugega otroka. »Saj pride še čas. Saj bosta še imela,« me je tolažila, čeprav sem videla v njenih očeh, da jo boli bolj kot mene. Mama mi takrat ni pustila klicati, rekla je: »To je tvoja reč, sama si se odločila za takega človeka.« Take reči človek ne pozabi.

Sploh si ne predstavljam, kako bo, ko bom nekega jutra prišla in mi ne bo več odprla vrat. To me razjeda. Komu naj potem razlagam, da sem še vedno z njo zaradi obljube? Nekega večera, tik pred Janezovo odhodom v Avstrijo, ko sem bivala še v Ljubljani, mi je Anica dala roko in potihoma rekla: »Prosim te, Jasna, če bom kdaj nemočna, ostani vsaj kakšen dan več. Ne zaupam Janezu, ko gre za stare ljudi…«

Dogaja se tudi, da z Dušanom zaradi te svoje predanosti trčiva. Pred tremi meseci me je čakal doma, ko sem se vrnila z Anicinega, in rekel: »Dovolj bo, Jasna. Jaz ne mislim biti v tem zakonu z duhom tvojega prejšnjega življenja. Ne moreš živeti od starih vezi, ko pa imaš novo družino!« Ob tem je težko ostal hladnokrven; videla sem, da resno misli. Otrokoma ne razlagam vsega, povem samo, da je gospa Anica bolna in sama, da je najino prijateljstvo nekaj, kar je zdržalo, kadar je vse ostalo razpadlo.

Ampak kako jim pojasnim, da imam z Anico vezi, ki jih ne premaga niti čas, niti družinska ločitev? Z njo sem preživela večer pred poroko, ona me je učila peči potico, ona mi je pokazala, kaj pomeni potrpeti — tudi, ko si trideset let gledal moža, ki ti je odhajal v gostilno. Zakaj naj naenkrat prelomim, samo zaradi birokracije in nove poštne številke? Soseda Marta raje govori o tem, kako »nekdo ne zna pustiti preteklosti pri miru«. Prijateljice pa bodo rekle: »Ni čudno, da imaš težave doma, če pa hodiš gledat tastarce.«

Ampak ni vse tako preprosto. Marsikomu sem bila zgled, da se pobereš po ločitvi, z novo poroko, otroci, kariero v računovodstvu, urejeno hišo. A ko me ponoči spreleti tesnoba, se mi v spominu vedno prikrade vonj Anicine kuhinje, z zvokom njenih copat, z eno samo svetlobo iznad štedilnika. Nisem predana neki zablodi ali sanjam o Janezu – naj to misli kogarkoli. Z njo sem predvsem zato, ker vem, da je vztrajnost v odnosih tista redka reč, ki se je ne da naučiti – samo z leti, bolečino in preizkušnjami jo lahko začutiš. Ali ga drugi razumejo ali ne.

Včeraj me je Anica gledala z rahlo zmedenostjo, prvič je pozabila, kdo sem bila v resnici. »Si ti moja hči? Ne, ne, nisi… A si ti Jasna?« Trznila sem, kot da me je nekdo polil z mrzlo vodo. »Ja, sem, Anica, prišla sem ti skuhat kosilo, kot vsak torek.« Njene oči so mi odplavale mimo obraza in odtavale v zaveso. Ostala sem tiho, sklonila glavo in skušala najti mir v zvoku vrele vode.

Ko sem zapustila hišo, sem srečala Marto, ki se je s sumničavim pogledom zazrla vame, potem pa tiho zamrmrala: »Tam boš ostala, dokler te ne potrebujejo še tvoji zdajšnji?« Kri v meni je zavrela, tisoč besed sem imela na jeziku, a sem pogoltnila ponos in jo samo pozdravila. Nihče jim ne bo razložil, kako se človek nauči ljubiti več ljudi, več domov, in več osebnosti hkrati – če je to sploh mogoče.

Jutri bom spet šla, dokler bo Anica odprla vrata, dokler bom dihala. In čeprav mi nekateri očitajo, da živim v preteklosti, bom rekla: kaj pa, če je prav preteklost tista, ki daje prihodnosti srce? Bi vi lahko spustili človeka, ki vas je držal pokonci, popustili pred tem, kar pravi okolica, ali poslušali glas, ki ga imate v sebi?