Na predvečer svojih šestnajstih let sedim v sobi ob oknu, stiskam v roki mamino ogrlico in poskušam vdihniti med vsemi temi bolečimi spomini. Moja polsestra Jasna mi je vedno bila v očetovih očeh najpomembnejša, jaz pa sem skozi vso tišino samo želela, da bi kdo slišal moj notranji krik. V hiši, kjer so pogovori šepet, si tudi jaz potihoma iščem prostor, kjer bi lahko spregovorila, kdo zares sem.