V senci tišine: Hči išče svoj glas

„Le kaj je zdaj spet narobe z vami?“ glasno vzklikne oče Peter; stoji v kuhinji, rokavi srajce so zavihani, na obrazu je utrujenost pestrega dneva v avtomehanični delavnici. Mizo pograbi tako sunkovito, da se skodelica čaja prestraši in nežno zazvoni. Pogled mi zdrsne proti Jasni. Ona sedi popolnoma mirna, tipka po telefonu in namenoma ne reagira. Ravno ona, polsestra, ki ji je bilo vse dane – mamina pozornost, očetovo odobravanje, celo pravico do solz. Mene vedno doleti le nemi očitek: „Zakaj si takšna kot si?“

Niti pogledov si ne izmenjujemo več. Odkar je umrla mama, so naša popoldneva spremenjena v dolge tihe pohode skozi dnevno rutino. Mama mi je vedno brala na glas – Jakob Zebec in Male čarovnice in se rada smejala mojemu posnemanju likov. Oče ni maral tega hrupa, „Še brate ne pustiš pri miru!“ je godrnjal, medtem ko je zalival vrt.

Zdaj vrt propada. Nihče več ne nažene žab iz tople grede. Jaz pa vsak večer, kot nocoj, sedim ob oknu in si želim slišati več kot samo hrup avtomobilov na cesti proti Šmartnem.

Včasih razmišljam, kaj bi bilo, če bi lahko spregovorila. Če bi lahko očetu rekla, naj me pogleda kot svojo Anjo, in ne kot motnjo, ki je ostala za mamino senco. Vendar ko se obrne name, me premaga tišina.

Spominjam se, kako sem nekega večera pogumno stopila v dnevno sobo, kjer je Peter gledal poročila. „Oči? Lahko greva skupaj v Logarsko dolino, kot smo včasih hodili z mami?“ sem potihoma vprašala. Pogledal je prek ekrana in le zamrmral: „Nimamo denarja za take neumnosti. Sploh pa, kdo bo Jasno peljal v Ljubljano na gimnazijo?“

Pozneje sem v svoji sobi čutila, kako solze padajo v blazine, dokler ni Jasna potrkala na vrata. „Ne bodi drama queen, Anja. Vsi imamo svoje probleme,“ je ostro rekla in zaprla z roko preden bi ji lahko kaj odgovorila.

Jasna je bila vedno tista, ki je zmagovala: ocene, izleti, nova oblačila, celo ljubkovanje od Petera, čeprav ji ni bil biološki oče. Bila je hči očetove druge žene, ki je odšla pred leti, toda očeta je povezovala prav ta skrb za Jasno, ki ji je želel dati vse, kar on ni imel kot sirota iz Haloz.

Mene je povezovala le tišina. Najbolj boleča v trenutkih, ko sem potrebovala nekaj, česar ni znal dati: objem, spodbuden stavek, mehka toplina. Mama je vedno govorila: „Anja, poslušaj, ne bodi glasna, ko ti kaj manjka, to se ne spodobi.“ Morda je bil to del problema – bolečino sem požirala do onemoglosti.

Ko so se začeli dnevi zmeraj krajše, sem znotraj postajala vedno bolj nemirna. Prijateljev nisem imela prav veliko – tudi pri njih ni bilo prostora za obup. „Daj, pejva v BTC! Malo boš pozabila na vse skupaj,“ je govorila Lana, moja edina zaupnica iz razreda. Pa se mi je zdelo, kot da je moje žalovanje zamegljeno, nekaj, kar ne sodi med rumene napise izložb.

Nekega večera, tik pred rojstnim dnevom, se je v hiši razlegel prepir. Oče je kričal: „Anja pač ni taka kot ti, Jasna, in nič ne pomaga, da bi bila! Pusti jo, naj ima svoj molk!“ Zdelo se mi je, kot bi govoril skozi zid. Jasna pa je planila iz sobe in zaloputnila vrata.

V tisti praznini sem zbrala vse razbite delce poguma in si obula čevlje. Nič ni pomagalo; sapo sem poglobila, šla skozi hodnik in rekla: „Peter, morda jaz res ne bom Jasna, ampak tudi jaz rabim pogovor! Ne vem, ali sploh kdaj vidiš mene? Spomni se, kako si z mamo pel pesmi na izletih… Si me sploh imel kdaj rad?“ Oče je utihnil in njegov starejši obraz mi je deloval utrujeno. Le dolgo me je gledal, potem pa rekel: „Anja, ne vem, ali lahko kdaj nadomestim tvojo mamo. Vem pa, da se trudim, pa čeprav se ti zdi, da si ne zaslužiš mojega časa.“

Vse solze, ki so mi počivale v telesu, so tisto noč končno našle pot na plano. Prvič me je oče objel, s trdimi, a vendar izčrpanimi rokami. Ni znal veliko reči. Samo: „Bova probala drugače, prav?“

Naslednje jutro, na svoj šestnajsti rojstni dan, sem prvič po skoraj dveh letih želela upihniti svečke. Jasna je v sobo postavila majhen kolač, Lana me je presenetila pred šolo. Peter mi je previdno ponudil, da greva skupaj na kolo do Save.

Kasneje, tistega popoldneva, sem gledala stara pisma, ki jih je mama pisala še pred boleznijo. Razmišljala sem, če bom kdaj zmogla povedati resnico o svojih strahovih in upanjih. Najbolj pa sem se spraševala: zakaj je včasih najtežje slišati ravno tiste, ki so ti najbližje? Menda prav zato, ker so njihove rane še globlje od naših.