Nikoli si nisem mislila, da bom pri petinštiridesetih letih znova zibala otroka, še manj pa, da bo to moja vnukinja, ki jo je moj šestnajstletni sin prinesel domov. V trenutku, ko je stal pred vrati z dojenčico v naročju, se mi je svet obrnil na glavo. V tej zgodbi razkrivam, kako sem se spopadla z bolečino, ponosom, sramom in ljubeznijo, ki je presegla vse meje.
Sedim v invalidskem vozičku, oblečena v poročno obleko, medtem ko ob meni stoji Matej, moj zaročenec, ki je hkrati moj največji opornik in največja dilema. Pogledi mimoidočih so polni sočutja, a v meni divja nevihta med upanjem in obupom, med preteklostjo, ki me veže, in prihodnostjo, ki si je ne znam predstavljati. To je zgodba o ljubezni, izdaji in moči, da odpustiš sebi in drugim.
V enem letu sem postala mama trem otrokom, čeprav niso trojčki. Soočenje z obsojanjem, osamljenostjo in lastnimi strahovi me je skoraj zlomilo, a sem v sebi in v ljubezni do otrok našla moč za preživetje. To je zgodba o preživetju, odpuščanju in upanju v slovenski družbi, ki pogosto ne zna odpustiti.
Sedim na sodišču v Ljubljani, medtem ko me moj mož, Andrej, pred vsemi žali in ponižuje. Vsi v naši vasi govorijo o mojem neuspehu, jaz pa se trudim ohraniti dostojanstvo. Sprašujem se, ali je v Sloveniji sploh mogoče začeti znova, ko ti vsi obrnejo hrbet.
Ko sem prvič zagledala svojega sina Tinetove srebrne lase, sem bila razpeta med ponosom in strahom. Kar se je sprva zdelo kot čudež, je kmalu postalo vir govoric, sumničenj in družinskih sporov. Zdaj vam razkrivam svojo pot boja za sprejetost in ljubezen do sina v naši slovenski vasi.
