Usoda v belem: Izpoved Neže Kranjc

»Neža, si prepričana, da to res želiš?« Matejev glas je tih, skorajda prestrašen, ko mi pomaga popraviti tančico, ki mi pada čez obraz. Njegove roke se tresejo, a ne vem, ali od vznemirjenja ali strahu. Pogledam ga, globoko v oči, in v njih iščem odgovor, ki ga sama ne najdem. »Ne vem, Matej. Ne vem, če sem kdaj bila prepričana v karkoli,« zašepetam, medtem ko se skozi okno cerkve slišijo zvonovi, ki naznanjajo začetek najine poroke.

Vsi so tu. Moja mama, ki je odkar sem pristala v vozičku, postala še bolj zaščitniška, skorajda zadušljiva. Moj oče, ki se je po nesreči umaknil v tišino in v steklenico, ker ni znal sprejeti, da njegova hči ni več tista, ki je tekala po travniku v Škofji Loki. In potem je tu še moja sestra Tjaša, ki je vedno znala povedati, kar si misli, ne glede na posledice. »Neža, če se bojiš, potem to ni prava odločitev,« mi je rekla prejšnji večer, ko sva sedeli v moji sobi, obdani s šopki belih vrtnic. »Ne gre za pogum, Tjaša. Gre za to, da ne vem, kdo sem več,« sem ji odgovorila, in v tistem trenutku sem začutila, kako se mi je srce zlomilo še za en košček.

Nesreča se je zgodila pred dvema letoma. Bil je navaden jesenski dan, ko sem se z avtom peljala iz Ljubljane domov. Dež je močil cesto, radio je igral neko staro pesem od Dan D, in v trenutku nepazljivosti sem zapeljala na nasprotni pas. Vse, kar se spomnim, je zvok lomljenja kovine in kričanje ljudi. Ko sem se zbudila v bolnišnici, so mi zdravniki povedali, da ne bom nikoli več hodila. Prva misel je bila: »Kaj bo rekel Matej?« Druga pa: »Kako bom živela naprej?«

Matej je ostal. Bil je ob meni, ko sem jokala, ko sem kričala, ko sem ga odrivala stran. »Ne bom te pustil, Neža,« mi je rekel, ko sem ga prosila, naj gre. »Nisem s tabo zaradi tvojih nog.« A včasih sem ga ujela, kako gleda skozi okno, kot da išče izhod. In včasih sem si želela, da bi ga našel, ker sem se bala, da ga bom uničila s svojo žalostjo.

Prijatelji so počasi izginili. Najprej so še prihajali, nosili so mi knjige, čokolade, govorili o zabavah, na katere nisem mogla več. Potem so klici postali redkejši, dokler ni ostala le še Tjaša, ki je vedno znala najti način, da me spravi iz hiše, pa čeprav samo do bližnje kavarne na vogalu. »Neža, življenje se ne ustavi, ker si ti v vozičku,« mi je rekla nekega dne, ko sem zavrnila povabilo na rojstni dan. »Ampak zame se je,« sem ji odgovorila, in v tistem trenutku sem jo prvič videla jokati zaradi mene.

Danes, na dan poroke, se mi zdi, da vsi čakajo, da bom naredila nekaj dramatičnega. Da bom vstala iz vozička, kot v kakšnem ameriškem filmu, ali pa da bom pobegnila iz cerkve. Namesto tega sedim, gledam v svoje roke in razmišljam, ali sem sploh še ista Neža, ki je nekoč sanjala o velikih stvareh. »Neža, čas je,« mi reče mama in mi popravi tančico. Njene roke so hladne, a njen pogled je topel. »Ponosna sem nate,« zašepeta, in prvič po dolgem času ji verjamem.

Ko vstopim v cerkev, vsi vstanejo. Slišim šepetanje, čutim poglede, ki me prebadajo. »Glej jo, uboga punca,« slišim nekje zadaj. »Kako pogumno, da se poroči, čeprav…« Ne slišim konca stavka, ker me Matej prime za roko in mi stisne dlan. »Samo ti in jaz, Neža. Ostalo ni pomembno,« mi zašepeta. Pogledam ga in v njegovih očeh vidim strah, a tudi ljubezen. In to mi da moč, da se nasmehnem.

A potem, tik preden stopiva pred oltar, se vrata cerkve odprejo in vstopi Luka. Luka, moj najboljši prijatelj iz otroštva, ki je izginil iz mojega življenja po nesreči. »Neža, ne morem te pustiti, da narediš to napako!« zakliče, in v cerkvi nastane tišina. Vsi se obrnejo, jaz pa otrpnem. »Luka, kaj delaš?« zašepetam, a ga slišim jasno. »Neža, ljubiš ga? Ali pa se samo bojiš biti sama?«

Matej spusti mojo roko. V njegovih očeh vidim bolečino, ki sem jo vedno ignorirala. »Neža, če si želiš, da grem, bom šel,« reče tiho. V tistem trenutku se mi zdi, da se je čas ustavil. Pogledam Luko, potem Mateja, potem svojo mamo, ki ima solzne oči. »Ne vem, kaj hočem,« zašepetam. »Vem samo, da se bojim. Bojim se, da bom ostala sama. Bojim se, da bom Mateja prizadela. Bojim se, da ne bom nikoli več srečna.«

V cerkvi je tišina. Nihče ne ve, kaj naj reče. Potem stopi naprej Tjaša. »Neža, življenje ni nikoli tako, kot si ga načrtujemo. Ampak če ne boš iskrena do sebe, boš vedno ujeta v lastne strahove.« Pogledam jo in začutim, kako se mi solze nabirajo v očeh. »Kaj pa, če ne znam več biti iskrena?« vprašam. »Potem se naučiš,« reče Tjaša in me objame.

Matej stopi korak nazaj. »Neža, rad te imam. Ampak če to ni to, potem raje zdaj kot kasneje.« Luka me pogleda in v njegovih očeh vidim upanje, ki ga že dolgo nisem čutila. »Neža, vedno sem bil tu. Samo nisi me hotela videti.«

V tistem trenutku se odločim. »Ne morem se poročiti,« rečem. »Ne danes. Ne, dokler ne ugotovim, kdo sem in kaj si želim.« V cerkvi nastane šepetanje, a meni je vseeno. Pogledam Mateja, ki mi pokima, in Luko, ki se mi nasmehne. Mama joka, a vem, da me razume. Oče prvič po dolgem času stopi k meni in me objame. »Ponosni smo nate, Neža,« zašepeta.

Ko zapustim cerkev, čutim, kot da sem prvič po dolgem času zadihala s polnimi pljuči. Ne vem, kaj me čaka, ne vem, ali bom kdaj spet ljubila ali bila ljubljena. Vem pa, da sem danes izbrala sebe. In mogoče je to prvi korak k sreči.

Se sploh še znamo poslušati in si priznati, kaj si res želimo? Ali pa raje živimo v vlogah, ki jih od nas pričakujejo drugi?