Vržen kot pes – zgodba Nine iz Maribora

»Nina, dovolj imam tvojih laži!« je zavreščala mama, ko sem vstopila v predsobo. Mokra sem bila do kože, dež mi je curljal po laseh in čevlji so puščali temne sledi na parketu. Oče je stal ob vratih, roke prekrižane na prsih, obraz trd kot kamen. »Če še enkrat zamudiš in ne poveš, kje si bila, lahko kar ostaneš zunaj!«

Nisem več otrok, sem si mislila. Imam dvajset let, študiram na filozofski fakulteti in delam v kavarni na Glavnem trgu. Ampak zame doma nikoli ni bilo varno zavetje. Vedno so me merili z očmi – preveč čustvena, preveč tiha, preveč drugačna. Tistega večera pa je vse počilo.

»Nina, ne moreš več živeti tukaj, če se ne boš držala naših pravil!« je rekel oče. Njegov glas je bil leden. »Poberi svoje stvari.«

»Ampak… kam naj grem? Saj nimam nikogar!« sem zašepetala. Glas mi je zadrhtel, v očeh so se nabrale solze.

Mama je pogledala stran. »To je tvoja izbira. Mi smo naredili vse.«

V petih minutah sem vrgla nekaj oblačil v nahrbtnik. Telefon, polnilec, denarnica. Ko sem stopila skozi vrata, sem še zadnjič pogledala nazaj – nihče ni rekel niti besede.

Dež je padal kot iz škafa. Ulice Maribora so bile prazne, le kakšen taksist je vozil mimo in me ošvrknil s pogledom. Hodila sem brez cilja, srce mi je razbijalo v prsih. Kje bom spala? Kaj bom jedla? Kdo sploh sem brez doma?

V mislih sem preigravala zadnje mesece. Prepiri zaradi ocen na faksu, ker nisem hotela študirati prava kot brat Miha. Ker sem hodila z Anžetom, ki ga mama ni marala – »preveč umetnik«, je rekla. Ker sem bila tiha in nisem znala povedati, kaj čutim.

Telefon mi je zvonil – Anže. »Nina? Kje si?«

»Ne vem… na Koroški cesti sem. Vrgel so me ven.«

»Pridi k meni. Takoj.«

Njegovo stanovanje v stari hiši na Pobrežju je bilo majhno, a toplo. Ko sem stopila noter, me je objel in pustila sem si, da se zlomim. Jokala sem dolgo in tiho.

»Kaj bova zdaj?« sem vprašala.

»Najprej boš spala. Jutri bova razmislila.«

Naslednji dan se je začela nova resničnost. V kavarni so mi dali več ur – šefica Sonja me je pogledala s sočutjem: »Če rabiš pomoč… samo povej.« Ampak ponos mi ni pustil prositi.

Vsak dan sem se zbujala z občutkom praznine. Anže je bil tam, a tudi on je imel svoje težave – ni imel redne službe, starši so mu pomagali s položnicami. Včasih sva se sprla zaradi malenkosti: »Zakaj si tako tiha? Zakaj ne greš domov in se pogovoriš z njimi?«

»Ne razumeš! Nikoli me niso sprejeli takšno, kot sem!«

Včasih sem ponoči hodila po mestu in gledala luči blokov na Taboru. Spraševala sem se, če kdo tam gleda ven in misli name. Če mama sploh pogreša mojo prisotnost v kuhinji ob nedeljah.

Enkrat sem srečala prijateljico iz srednje šole, Petro. »Nina! Kje si ti? Doma te ni več!«

Zlagala sem se: »Sem pri Anžetu zdaj.«

»A vse ok?«

»Ja… vse super.«

Laž je bolela bolj kot resnica.

Po mesecu dni so mi začeli zmanjkovati denarja. Študentsko delo ni pokrilo vsega – najemnina, hrana, položnice. Anže je bil vedno bolj odsoten; ponoči je igral kitaro po lokalih in domov prihajal pijan.

Nekega večera sva se sprla:

»Zakaj si vedno žalostna? Saj imaš mene!«

»Ne moreš razumeti… Pogrešam dom, pa čeprav vem, da me tam nočejo.«

»Mogoče bi morala iti vsak svojo pot.«

Ostala sem sama v sobi s praznimi stenami in še bolj praznim srcem.

Začela sem razmišljati o tem, kaj sploh pomeni dom. Je to kraj ali ljudje? Je to občutek varnosti ali le navada?

Nekega jutra me je poklicala mama:

»Nina… kako si?«

Glas ji je tresel.

»Ne vem… Preživim.«

»Oče pravi… mogoče bi lahko prišla na kosilo.«

Srce mi je poskočilo in hkrati zabolelo.

»Ne vem, če zmorem.«

»Pogrešava te.«

Tisti vikend sem stala pred domačimi vrati z drhtečimi rokami. Oče jih je odprl – prvič po dolgem času ni bil trd kot kamen.

Kosilo je minilo v tišini. Nihče ni omenil preteklosti; vsi smo se bali besed.

Po obroku mi je mama stisnila roko: »Vem, da sva naredila napako.«

Jaz pa nisem vedela več ničesar.

Danes živim sama v garsonjeri na Studencih. S starši se vidimo redko; odnosi so krhki kot steklo. Še vedno delam v kavarni in pišem pesmi o deževnih ulicah Maribora.

Včasih ponoči sedim ob oknu in gledam luči mesta ter se sprašujem: ali lahko človek res kdaj najde dom? Ali pa ostanemo za vedno tujci – sebi in drugim?