Moje ime je Tjaša in včeraj sem prvič mami rekla, naj me pusti dihati. Živimo skupaj v Mariboru, odkar sem po ločitvi prišla nazaj domov, in počasi me je lastni dom pričel dušiti. Naučila sem se, da včasih zahvala lahko zgradi zlato kletko, iz katere je težje pobegniti kot sem si kadarkoli mislila.
V družini sem jaz, Mark, nenadoma postal ujetnik neutemeljenega dvoma, ki ga je v naš dom prinesel moj oče. Njegovo namigovanje, da morda nisem oče svojemu sinu Luku, je zamajalo temelje našega zakona z Mojco. Čeprav so bili testi na koncu jasni, nisem vedel, ali bom kdaj v očeh svoje žene in sina ponovno tisti Mark, ki sem bil prej.
Že leto dni je vsak njegov spomin žgal v prsih, ko pa sem odprla vrata in ga zagledala, se je moj svet v hipu skrčil v trenutek med odločitvijo in dvomom. Njegov glas, pretrgan s hrepenenjem in obžalovanjem, je butnil skozi tišino, ki me je leto dni napajala z jezo in žalostjo. Zgodba o izdaji in upanju, o slovenski družini, ki je razpadla in se znova sestavlja na krhkih temeljih – a ali je to res mogoče?
Naša družina je bila nekoč nerazdružljiva, dokler ni na plano privrela globoka razpoka med mojim sinom Matejem in njegovo ženo Anjo. Boleče sem opazovala, kako se prepad med njima širi, in prvič v življenju sem se počutila tako brezmočno – vse dokler nisem stisnila roke in začela moliti s srcem, ki je pokalo od strahu, upanja in tihe vere. Zgodba o preizkušnji, molitvi in upanju, ki presega človeške zamere.
Moje ime je Marija. Po skoraj štirih desetletjih molka in bolečine sem danes spet pogledala v oči sina, ki so mi ga v osupljivih okoliščinah odvzeli v nekdanji Jugoslaviji. To je zgodba o krivdi, družinskih skrivnostih in mojem iskanju miru ter odpuščanja.
Začela sem svoj dan v Ljubljani, stisnjena ob hladno okensko polico, ko mi je mož Gregor globoko iz srca zabičal, naj izberem med njim in najinim otrokom. Moja odločitev, da obdržim otroka, je v trenutku razrezala najino družino. Danes pišem, kako me je ena izbira potegnila v vrtinec nepredvidenih čustev in osamljenih dni.
V trenutku, ko me je teta Mojca pred celo družino obtožila, da zanemarjam svojo babico Olgo, se mi je svet zrušil. Naša velika družina, polna neizrečenih zamer in preteklosti, je v hipu postala bojno polje resnic, laži in nepovedanih občutkov. Ob vsakem obratu sem se morala odločiti, komu lahko zaupam – in ali so vsa težka bremena, ki jih nosimo, res le moja krivda.
