Nekoč sem bila duša vsake zabave, danes pa nimam nikogar, ki bi ga poklicala na svoj rojstni dan

»A res nihče ne bo poklical?« sem si tiho zašepetala, ko sem že petič pogledala na telefon. Ura je bila že skoraj enajst dopoldne, sonce je sramežljivo prodiralo skozi zastore v moji majhni dnevni sobi v Grosupljem, a v mojem srcu je bila tema. Nekoč, pred leti, bi bil moj rojstni dan dan, ko bi se v stanovanju slišal smeh, ko bi na vratih pozvonili prijatelji, ko bi mami iz kuhinje dišala po sveže pečenem pecivu. Danes pa – tišina.

»Maja, a prideš danes na kavo?« sem si predstavljala, da bi mi kdo napisal. A ni bilo nikogar. Včasih sem bila tista, ki je organizirala vse zabave, ki je vlekla ljudi iz hiš, ki je vedno našla razlog za praznovanje. Spomnim se, kako smo s Katjo in Petro v srednji šoli bežale iz pouka, da bi šle na sladoled v Ljubljano, kako smo se smejale, dokler nas niso bolele trebušne mišice. Kje sta zdaj? Katja je v Avstriji, Petra v Kopru, obe sta se oddaljili, najprej fizično, potem še čustveno.

Zadnjič sem Katji pisala za njen rojstni dan, dobila sem samo suhoparno »Hvala, Maja, upam, da si dobro.« Nič več tistih dolgih pogovorov, nobenih načrtov za skupne vikende. Petra mi je zadnjič pisala pred dvema letoma, ko je umrla njena babica. Takrat sem ji poslala dolgo sporočilo, polno topline in spominov, a odgovorila je samo z emoji-jem.

Moj brat, Aleš, živi v Mariboru. Z njim sva bila vedno kot pes in mačka, a po ločitvi najinih staršev je vse postalo še bolj napeto. Mama je ostala v Grosupljem, oče se je preselil v Novo mesto z novo ženo. Aleš je očeta obsojal, jaz pa sem se trudila razumeti oba. A to je pomenilo, da sem bila vedno nekje vmes, nikoli zares na eni strani. »Maja, ti si vedno tista, ki hoče vse rešiti,« mi je nekoč zabrusil Aleš, »ampak včasih se stvari pač ne dajo popraviti!«

Danes, na svoj rojstni dan, sem razmišljala, ali naj pokličem mamo. Vedela sem, da bo spet govorila o tem, kako je sama, kako jo boli križ, kako ji je žal, da se je oče odselil. Vedno ista zgodba. Včasih sem ji poskušala pomagati, jo peljala na izlet, ji prinesla rože, a vedno je našla način, da je pogovor obrnil v svojo bolečino. »Maja, ti si še edina, ki me ima,« mi je rekla zadnjič, ko sem ji prinesla torto. »Aleš me sploh ne pokliče več. Ti si moja edina opora.«

Občutek krivde me je dušil. Vedno sem imela občutek, da moram biti močna za vse, da moram biti tista, ki drži družino skupaj. A v resnici sem bila vedno bolj sama. Prijatelji so se razkropili, družina se je razdelila, jaz pa sem ostala nekje vmes, kot most, po katerem nihče več ne hodi.

V službi v knjižnici sem bila vedno prijazna, vedno pripravljena pomagati. Kolegica Simona me je zadnjič vprašala: »Maja, zakaj si vedno tako tiha zadnje čase?« Nisem vedela, kaj naj ji odgovorim. Kako naj ji povem, da se počutim, kot da sem izginila? Da me nihče več ne vidi, da sem postala nevidna?

Včasih sem sanjala, da bom imela veliko družino, da bom imela dom, poln otrok in smeha. A po razhodu z Markom, s katerim sva bila skupaj skoraj deset let, sem ostala sama v tem majhnem stanovanju. Marko je šel naprej, ima novo partnerko, z njo ima že otroka. Jaz pa sem ostala tukaj, z albumi starih fotografij in spomini, ki bolijo.

»Maja, kdaj boš spet srečna?« sem se vprašala, ko sem si nalila kavo in sedla na balkon. Opazovala sem otroke, ki so se igrali na igrišču pred blokom. Njihov smeh me je zabolel. Spomnila sem se, kako sem kot otrok tekala po travniku za hišo, kako sem verjela, da bo življenje vedno lepo.

Telefon je še vedno molčal. Preverila sem Facebook – nekaj čestitk od sodelavcev, ena od tete iz Celja, ki me vidi enkrat na leto. Nobene prave želje, nobenega povabila na kavo, nobenega »pridi, da proslavimo«.

V tistem trenutku sem začutila, kako mi po licu polzi solza. Nisem si je obrisala. Naj teče, sem si rekla. Naj gre ven vse, kar sem zadrževala v sebi. Včasih je treba jokati, da lahko spet dihaš.

Zazvonil je zvonec. Srce mi je poskočilo. Morda pa je kdo prišel! Stekla sem do vrat, a pred njimi je stal poštar. »Dober dan, Maja Novak? Priporočeno pismo.« Podpisala sem in zaprla vrata. Pismo je bilo od banke. Spet reklama za kredit.

Sedla sem nazaj na kavč in se zazrla v prazno. »A je to zdaj to? Tako bo moje življenje?« sem si tiho rekla. V glavi so mi odmevale besede, ki jih je nekoč izrekla babica: »Maja, življenje ni vedno praznik. Včasih je samo navaden dan, ki ga moraš preživeti.«

A jaz sem si želela več. Želela sem si, da bi me kdo pogrešal, da bi me kdo poklical, da bi nekdo rekel: »Maja, pogrešam te.«

Zvečer sem si spekla majhno tortico. Sama sem si zapela »Vse najboljše«. Ko sem upihnila svečko, sem si zaželela, da bi naslednje leto bilo drugače. Da bi spet našla pogum, da pokličem Katjo ali Petro, da bi povabila Aleša na obisk, da bi mami povedala, kako se v resnici počutim.

Mogoče nisem edina, ki se tako počuti. Mogoče nas je več, ki smo ostali sami, čeprav smo nekoč bili središče sveta.

»A je res tako težko priznati, da si osamljen? Ali pa se vsi samo pretvarjamo, da nam je dobro? Kdo od vas se najde v mojih besedah?«