V Senci Pod Pohorjem

»Spet si pozabila na kruh, Sara!« Očetov glas odmeva iz kuhinje, kjer se sonce kot vsako popoldne zalomi skozi povešene rolete našega stanovanja pod Pohorjem. V roki tesno stiskam nakupovalno vrečko s polnim mlekom in moko, kruha pa res ni. Po svetu hodi sestra Nika z brezhibno urejeno frizuro, vedno na očetovi desni, kot senca, ki ji je vse dovoljeno. Ob maminem pogledu v tla in njenem osušenem, drobnem telesu vem, da bo tudi ta bitka potekala brez njenega glasu. »Ni važno, oči, naslednjič bo Sara šla pravočasno,« Nika brani položaj, ampak vsi vemo, da ne zaradi mene, ampak zato, ker uživa moč nad trenutkom.