Od ljubezni do hrane do boja za življenje: Kako naju je skupna strast skoraj uničila

»Matej, če tako nadaljujeva, nama zdravnika ne bo več treba, bova oba končala na oddelku za zdravljenje odvisnosti… od hrane,« je rekla Manca z glasom, ki je zvenel, kot da gre za največjo izdajo v najinem življenju. Sedela sva v najini mali dnevni sobi v bloku v Šiški, na sredini še napol prazen krožnik s čokoladnim pecivom, za katero sva oba vedela, da je odveč. Njene roke so trepetale, obraz je pove, kar usta niso zmogla.

V tistem trenutku sem imel obdobje popolne tišine v mislih, udarjanje srca je bilo tako slišno, da sem imel občutek, da ga sliši ves blok. Ujel sem se ob misli, kako dobro mi je, ko sem z njo, toda naju nekaj žre – nekaj, kar raste z vsakim grižljajem.

Spomnil sem se najinega prvega srečanja, ko sem v Trnovem pred njo nerodno polil kavo po prtu in me je rešila s smehom. Takrat je bila iskrica, ki je preskočila med nama močnejša od vsakega okusa. Najini začetki so bili polni radosti in učenja, kako drug drugega razvajati s kulinaričnimi prigodami. Pogosto sva se znašla na sprehodih do Šmarne gore, kjer sva v nahrbtniku skrivala sendviče, ali pa dolgo v noč pekla pice, katerih količina je presegala najine zmožnosti. Življenje je teklo lepo – dokler ni postalo obsedenost.

Naenkrat so vsi najini pogovori izzveneli v »Kaj bova jedla?«, »Kakšno sladico bova danes poskusila?«. Stanovanje je bilo polno praznih embalaž, ostanki peciva v hladilniku so se kopičili. Ampak naju ni motilo. Nekaj časa.

Začelo se je kazati na najinih telesih, predvsem na duši. Manca se je nenavadno pogosto izmikala ogledalu, jaz sem ponoči tiho jezdil na tehtnici, a številka je le rasla. Potem je prišla noč, ko je najin svet zaropotao.

Manca je bila tisti večer še posebej tiha. Brez besed sva povečerjala pico – brez omembe kalorij. Nato se je dvignila, odšla v kopalnico, iz katere so kmalu priplesali tihi zlivi solz. Stopil sem za njo in jo objel. »Če tako nadaljujeva, se bova izgubila,« je zaječala. Sam sem jo hotel potolažiti, toda sam sebi sem zvenel votlo. Srce mi je šlo v krč. Občutil sem odgovornost, a hotel sem jo reševati s tistim, kar naju je uničevalo.

Naslednje tedne sva bila kot junaka v lastni tragediji. Poskusila sva z dietami, tekla po Rožniku, a vedno znova sva padla v skušnjavo. Ob koncih tedna so sledili spontani obiski Mercatorja, kjer sva si dovolila »samo nekaj drobnega« in znova klonila pri policah s krofi. Odpovedovanje je še poglobilo tesnobo. Tudi starši so postajali sumničavi, ko sva začela zavračati skupne kosila in se vedno bolj zapirala vase.

Prvi večji prepir je prišel, ko je Manca v solzah izjavila, da jo enostavno preveč boli, ker se oba vrtiva v začaranem krogu in en drugega vlečeva dol. »Matej, hočem nazaj tistega Mateja, ki si upa planirati prihodnost, ne tistega, ki planira le večerjo!« je zakričala. Sam sem brez sape obsedel.

Kmalu je sledil trenutek, ki mi bo večno ostal v spominu. Po nenadnem napadu slabosti je Manca omedlela v kopalnici. Padel sem na kolena, poklical rešilca, ob njej jokal kot majhen otrok. V urgentni bolnišnici na Poljanski sem poslušal zdravnika, ki naju je opozoril, da bova oba kmalu potrebovala več kot le volje. Sprejela naju je mlada sestra Klara, ki naju je z jasnim pogledom povabila k psihologinji. »Včasih moraš priznati, da nekaj ne zmoreš sam,« je sočutno povedala Manci.

Najin svet je zdrsnil iz norega hlastanja po začasnih užitkih v trdo vsakodnevno borbo. Psihoterapija je bila sprva mučna – na površje so prihajale zamere, stari strahovi, prizadete besede. »Vaju je strah, da brez hrane ne bosta imela nič skupnega?« naju je vprašala terapevtka. Dolgo sva molčala. In oba hkrati dojela: hrana je nadomestek za pogovor in sočutje, ki sva ga pozabila dajati en drugemu. Bolj kot midva sama, naju je hrana vezala skupaj. Bila je najin vezni člen in najina ovira.

Odločila sva se, da greva korak za korakom. Začela sva kuhati doma, vsak posebej, nato skupaj, prvič celo brez navodil z interneta. Vsakič, ko naju je zamikalo, da bi pomislila na »nagrado s tortico«, sva šla raje na sprehod čez Moste ali pa popila čaj na balkonu, ob tihi Ljubljanici, ki je vedno mirno tekla dalje.

Začela sva se ponovno pogovarjati o svojih strahovih, željah, otroštvu, celo o prihodnosti. Prvič v več letih sem Manco pogledal v oči in videl ljubezen – brez občutkov krivde in sramu.

Danes, ko naju napade skušnjava, sedemo na kavč, se pogovoriva, včasih jokava, včasih se samo tiho drživa za roke. Sprejela sva, da ne bo vedno lahko, toda prvič verjameva, da je možno živeti skupaj, ne da bi si povzročala bolečino.

In če vas zanima, kaj se je zgodilo po vsem tem – kje sva danes, kakšne lekcije sva odnesla in kako se spoprijemava z vsakodnevnimi izzivi… Preberite pod objavo, kjer vas čakajo podrobnosti najine poti in nekaj iskrenih vprašanj za vse, ki ste se kdaj znašli pred podobno preizkušnjo! 💔🍽️🔥