Darilo ali prekletstvo?

»Prav zares si jo je bog izbral, to otročje,« je prasketala starka Milka, ko je skozi razpokana okna sirotišnice opazovala, kako sem tiho strmela v steno z rumenimi madeži. »Pusti jo, Milka, mogoče ji je pa prav blizu duša,« je tiho dodala socialna delavka Andreja, ki se me je edina upala dotakniti, kadar so drugi otroci tulili zaradi mojih ‚čudnih besed‘, ki sem jih menda šepetala v snu.

Prav tisto noč, ko me je vzel Miha, vaški mizar in njegova žena Alenka, sem prvič zaslutila, kaj pomeni biti ‚drugačna‘. V hladnem avtu, ko so po radiu brundali stari slovenski narodni, sem v prstih čutila elektriko. Slišala sem, kako Miha skrbi: »A bo res v redu, Alenka? Saj veš, kaj prinaša iz te sirotišnice. Vedno pridejo z neko težo …« in ona je tiho odgovorila: »Sam bog nam jo je dal. Kakršnakoli že je.«

V naši hišici pod Polhograjsko Grmado sem hitro začutila, da zame nebo nikoli nebo samo nebo, sonce nikoli samo sonce. Čutila sem misli drugih, kot vonj po dimu, ki se ti zažre v kožo. Če sem vstopila v gostišče Pri Anici, sem vedela, kdo se bo sprl, kdo laže, kdo ljubi. Toda, tem bolj sem to skrivala, tem bolj je rasla napetost. Kmalu je soseda Tončka začela šepetati Alenki: »Vidiš, kakšne oči? Nihče nima tako prodornega pogleda. Tako kot tiste vraže iz zgodb.«

Miha ni skrival, da mu ni prav. »Ne pogovarjaj se z reko, Neža,« je ostrmel, ko me je zalotil, kako stojim ob Ljubljanici in šepetam. Ampak reka mi je v pošastnih trenutkih edina odgovarjala z blagim žuborenjem, kot nežen šepet mame, ki je nikoli nisem poznala. Morda je ona tista, ki mi je pustila ta dar. Ali pa prekletstvo?

Rada bi bila kot druge deklice v razredu – zvezke polne rožic, brez skrivnosti pod kožo. A vsak dan, ko sem stopila čez prag šole, sem začutila paniko učiteljice Viktorije, kako bo plačala račune, žalost Jošta v tretji klopi, ki je pogrešal očeta. Ko sem jo kdaj preveč natančno vprašala, ali ji je spet zmanjkalo kruha, je grobo siknila: »Ne vmešavaj se, Neža. V šoli nisi za opravljat stvari, ki te niso.«

Domov sem hodila sključena, v žepu drobtine od druge malice, ki sem jih skrivaj puščala psihičnim ranjencem pri kapelici pod cesto. Alenka je nekega večera, ko sem sedela na postelji in gledala strop, prišla, nežno sedla poleg mene ter rekla: »Veš, Neža, mama je včasih tudi sam čutila več, kot bi si želela. Ampak ljudje nas bodo vedno sodili. Pomembno je, kako mi čutimo druge. Ampak vedi, tvoje srce samo ve, kdo si.« Ob tem je pogledala stran in sem opazila solzo, ki so jo razžirali spomini.

Z leti so govorice rasle. Prijateljevala nisem z nikomer, razen z Ano, ki je vedno govorila: »Ti si boljša kot vsi tile ljudje. Tvoj dar je v resnici svetloba za tiste, ki si upajo pogledati.« Toda tudi Ana ni ostala dolgo ob meni – nekega dne so jo starši odpeljali »daleč, v mesto, kjer so normalni ljudje«, ker jo je vaški duhovnik prepričal, da sem nevarna.

Moj šesti rojstni dan pri Mihovih je minil v zatišju. Vsi so bili tiho, na mizi je bila skromna malinova torta. Miha je odmaknil krožnik in rekel: »Neža, v tej hiši je red. S tem tvojim… darom ne boš strašila našega življenja. Nočemo težav.« Alenka je molčala, z zlomljenimi prsti je gladila prt in gledala vame, kot bi mi hotela nekaj nujno povedati, pa je ostala tiho.

Tisto noč sem sanjala žarečo posteljo, ki sem jo zapuščala s korakom lahnim kot meglica. Ko sem se prebudila, sem vedela, da se nekaj mora spremeniti. Ves mesec sem se pogovarjala z gozdovi, polji, starimi koledniki, ki so še verjeli, da je med duhom in telesom nekje most. Še naprej sem poskušala biti ‚normalna‘, a vsakič, ko je kdo v razredu zajokal, sem hotela jokati z njim. Vsakič, ko je kdo lagal, sem čutila mraz v ramenih. Bila sem odprta rana med ljudmi, ki so želeli, da sem zaceljena brazgotina.

Edina oseba, s katero sem lahko res bila, je bila Dedek Jan. Nihče ga ni maral, »ta čudak«, ker je ponoči govoril z mačko in igral harmoniko pod lipo. Nekega dne sem mu povedala, kaj čutim: »Vsak dan je teže, dedek. Če povem, kaj slišim, sem čarovnica. Če ne, me požre iz neizrečeno.« Dedek je pazljivo popil svojo žgano in dejal: »Neža, v tem svetu je več, kot si dovoliš verjeti. Tisto, kar čutiš, ni prekletstvo. Ljudje se bojijo tistega, česar ne razumejo. Ampak tudi oni imajo svojo temo. Ti pa imaš luč. Tvoj dar jim kaže resnico, ki je nočejo videti.«

Vmes sem odrasla. Postala sem odrasla ženska, z vsakim dnem bolj odločena, da bom kljubovala vaškemu šepetanju in jeziku, ki grize kot led pod nogami. Skušala sem pomagati, kjer sem lahko: brala sem starejše v Domu starejših, pomagala otrokom s slabimi ocenami, nežno zašepetala kakšno resnico materam, ki jih je grizla skrb. Nekateri so začeli opazovati, da ni vse tako črno-belo – da mogoče Neža ni čarovnica, ampak tista, ki vedno ve, kdaj je komu hudo.

Ampak tudi zaupanje ima svojo ceno. Nekega večera je v vaški gostilni Anže, mlad fant iz kmetije, javno izzval moj »dar« in me ponižal: »Če si taka vražja posebna, zakaj pa nisi mogla napovedat, da bo našemu Jožetu krava poginila? Kje je tvoje čudežno videnje zdaj?« Vaščani so se začeli smejati, v meni pa je rastel bes. Prvič v življenju sem vstala s pogumom: »Včasih bi tudi vi lahko poslušali svoje srce in rešili več, kot lahko jaz. Kdor ne vidi, ne pomeni, da ne more čutiti.«

Tisti večer sem se vrnila domov, kjer sem našla Alenko, kako moli za mizo. Skozi njo sem začutila toplino ženske, ki je leta molila za sprejemanje. Objela sem jo in rekla: »Mama, ne vem, ali mi je to, kar imam, res v dar. Ampak vem, da edina moč, ki jo imam, je, da kljub vsemu ostajam jaz.« Popeljala me je v sobo, zaprla vrata in prvič po letih rekla: »Ponosi se nase, Neža. Pokaži jim, da ni nič narobe biti drugačen.«

Včasih še sedim pod staro lipo in razmišljam, ali bi bila bolj srečna, če bi bila le običajna Neža. Ampak morda prav v tem, da sprejmem svoj dar, odkrijem resnično ljubezen do sebe in drugih. To ni enostavno – ampak komu je?

Mislite, da se človek lahko res nauči imeti rad to, kar drugi pri njem najbolj zavračajo? Ste se kdaj sami bali pokazati svojo drugačnost?