Naša Maja je izginila – ali res lahko izgubiš hčer zaradi zeta?

»Maja, zakaj ne moreš samo priti domov, tako kot včasih? Se spomniš, kako si vedno rekla, da je mamina breskvova pita najboljša?« sem trepetaje vprašala po telefonu, glas mi je skoraj zlomil tišina na drugi strani. V ozadju sem slišala utišane tone televizije, pa nekaj, kar je zvenelo kot Markov glas – tisti odločni, nestrpni šepet, ki sem ga vedno slišala, kadar sva z Majo govorili malo predolgo.

Ko je Maja pred tremi leti stala pred matičarjem, je bila najlepša nevesta, kar sem si jih lahko predstavljala. Moja edina hči, smeh ji je svetil v očeh, smejale smo se skupaj z njenima dvema najboljšima prijateljicama, Sanjo in Nino, ki sta ji popravljali tančico. Medtem ko je Marko ves čas gledal na uro in z zadrgnjeno čeljustjo hitel vse pospravljat, sva si s Francom, mojim možem, izmenjala kar zaskrbljene poglede. Morda je to tisti trenutek, ko začutiš, da nekaj ni prav, pa si ne upaš izgovoriti. Zdi se, da je tisti občutek ostal v meni – neoprijemljiv strah, da jo izgubim.

Prvih nekaj mesecev po poroki so bili še sprejemljivi. Prišla je občasno, pela z očetom, mi pomagala pri marmeladi. Potem pa so se obiski redčili. Najprej je rekla, da je zelo zaposlena v službi. Nato, da ima Marko neke sestanke, da bi rada skupaj uživala vikende. Bila sem potrpežljiva, trudila sem se ne sitnariti. »Pusti jo, Mica, je odrasla, pusti, da živi,« je rekel Franc vsakokrat, ko sem zaskrbljeno obrabljala prste ob robu predpasnika.

Ampak ko ni prišla niti na očetov rojstni dan – edino tradicionalno praznovanje na naši stari hiši v Preboldu – je Franc prvič tudi zamolknil. Ko sem nato jaz sedela z dvema krožnikoma, na hitro postavljenima pred ogenj v peči, sem začela prvič v življenju resno jokati od žalosti, ki je nisem znala ubesediti.

Poskušala sem z drobnimi pozornostmi – pisala ji sporočila, pošiljala slike rozic z našega vrta, celo spekla sem ji riževo pecivo, ker je kot otrok tako zelo oboževala. Vsak odziv je bil krajši, bolj hladen in vse manj njen. Zadnjič mi je celo napisala: »Mami, jaz sem zdaj odrasla, Marko se ne počuti dobro, če stalno kličete.« In nekje v tistem trenutku me je stisnilo: je Marko res tisti, ki jo potiska stran ali je to res ona?

Zakaj bi hči, ki je srkala raztopljeni sladkor z moje žlice, ki je pela z očetom narodnjake v vinogradu, nenadoma nehala prihajati, nehala odgovarjati, kot bi bila nekje za debelo steno? Prijateljica Marija iz Ljubljane, ki je šla čez podoben proces z zaročenko svoje sina, pravi, da je to sodobna bolezen. »Takšni zeti so ljubosumni na čas, ki ga žena preživi z vami. Potem počasi vse odrežejo. Jaz tudi že dve leti ne vidim vnuka.«

Tudi, ko sva jo obiskala v novem stanovanju v Celju, naju je Marko pričakal z napeto čeljustjo, in še preden sva sezula čevlje, je že omenjal, da morata ob štirih naprej, ker imata rezervacijo za večerjo. Stanovanje je dišalo po novih pohištvenih trgovinah, medtem ko je iz mojih hčerkinih očij izginila iskrica. Bila je prijazna, a hladna, kot gostiteljica brez duše, ki preigrava vnaprej naučene odgovore.

Očetu je kasneje potožila: »Veš, ata, Marko ima težko službo, res mora imeti mir, jaz pa tudi ne morem več poslušati vseh vaših domačih pogovorov. To je za mene že nekako mimo.« Bila sem užaljena, prizadeta, in preveč šokirana, da bi lahko odgovorila. Takrat sem prvič pomislila – ali sem kot mati izgubila nekaj, kar sem celo življenje skrbno negovala?

Skupaj s Francom sva veliko premišljevala, morda je res premočno pritiskala name moja želja po bližini. Mogoče je Marko tista sidrna točka v njenem življenju, jaz pa sem ostala na obali, gledam, kako pluje vse dlje. Včasih je Franc v šali rekel, da sem preveč navezana, a zdaj vidim, kako ga boli. Zvečer tiho preklaplja med kanali na televiziji, in ko pomotoma naleti na stari posnetek Majine maturantske plese, samo vstane in odide iz sobe.

Najhujše pa je bilo letos spomladi, ko se je pojavila možnost dedovanja stare hiše na Pohorju. Pisanje papirjev, dogovarjanje, razdelitve med sorodniki, vse smo reševali, pričakovala sem, da bo vsaj za to pokazala zanimanje. Ko sem jo poklicala, je rekla, »Mami, vi to kar razdelite, meni je vseeno. Marko pravi, da midva tam nikoli ne bova živela.« On vedno reče, on vedno odloča. Je to partnerstvo ali suženjstvo?

Ko sem o tem potožila svoji sestri Ani, sva v sosednji kavarni v Žalcu pretiho govorili, kot zarotnici. »Veš, Mica, danes dekleta drugače živijo. Tam, kjer je močan partner, se pogosto zgodi, da ženska naredi vse, da ga ne bi izgubila.« Toda ali moram to kar sprejeti?

Včasih ponoči sanjam, da Maja stoji pod našo lipo. Gledam jo, kako sega po sadežu, a ne doseže, ker med njo in mano stoji Marko kot senca. V sanjah vpijem, ona pa me ne sliši. Zbudim se, pogledam v telefon – nobene nove slike, nobenega sporočila.

Žalosti me, ko razmišljam o morebitnih vnukih, ki jih morda nikdar ne bom držala v naročju. Ko sem to omenila Maji, je tiho rekla: »Mogoče nekoč, mami, ko se bodo stvari umirile.« Kdo jih bo umiril? Ali se bo kdaj obrnila, pogledala nazaj in videla dva starša, ki sedita ob hladni sobni peči in čakata?

Najhuje je, ko slišim sosede, ko se smejejo s svojimi hčerami med sprehodom po nasipu. Včasih se vprašam: ali sem kdaj naredila kaj narobe? Ali je res vse, kar imaš v rokah kot mati, samo spomin na to, kar je bilo?

Maja, če to bereš, ali ti sploh manjkava midva? Ali je res Marko tisti, zaradi katerega si naju izgubila – ali pa si le postala ženska, ki ji nisem več kos? Ali se res lahko ljubezen do partnerja tako spremeni v ločnico, da postaneš tujka lastnim staršem?