V zgodbi se znajdem ujet v družinskem sporu zaradi dedovanja stare hiše ob Savi. V ospredju so globoke zamere in spomini, ki so me zaznamovali vse od otroštva. Napeta razdelitev premoženja razdre ostanke odnosa med mano in starejšim bratom, medtem ko se trudim najti mir in pravičnost v svetu, ki ga zaznamujeta pohlep in bolečina.
Moje ime je Tjaša in vse življenje sem živela v senci svoje babice Anice – ženske, ki je bila znana v naši vasi kot steber družine, a znotraj našega doma je njen pogled redko segel globlje od popolno pogrnjene mize. Nekega večera se je pod težo neizrečenih besed in starožitnih porcelanastih skodelic sesul tisti umetni mir, ki ga je babica tako ponosno razkazovala, in takrat sem prvič zares razumela, kaj pomeni biti viden. To je pripoved o napuhu, osamljenosti in hrepenenju po pristnem stiku med generacijami.
Sem Marjana, mati in vdova iz Trbovelj. Moja edina hči, Urška, me je v odrasli dobi začela zavračati in trdi, da sem jo zadušila s svojo ljubeznijo, čeprav sem hotela le najbolje zanjo. Moja zgodba je žalostna izpoved o nerazumljenosti, upanju in bolečini, ki jo pozna marsikatera mama v Sloveniji.
Pišem to, ker ne morem več molčati. Moja hči, Maja, je po poroki postala nekdo drug – in z njo je počasi izginila tudi naša družina. Sprašujem se, ali je res lahko ljubezen do nekoga novega tako močna, da te loči od lastnih staršev.
Moje ime je Marija in ta božič je postal pravo bojišče med mano in mojo taščo, gospo Anico. Po lanskem fiasku s postrvjo, ki sem jo preveč zapekla, je Anica letos vztrajala, da jo ponovno pripravim – tokrat pod njenim budnim očesom. Odločila sem se upreti in reči ‚dovolj‘, kar je sprožilo nepričakovano čustveno nevihto v naši družini.
