Ko dom ni več dom: Moj tast, moj zakon in jaz

»Spet je tu,« sem si zamrmral pod nosom, ko sem skozi okno opazil Jožeta, kako s svojo značilno počasno hojo stopa proti naši hiši. Ura je bila komaj pol štirih popoldne, a moj želodec se je že stisnil v vozel. Vrata so se odprla še preden sem uspel karkoli reči, in Jože je vstopil, kot da je to še vedno njegova hiša, ne najina s Petro. »Petra, imaš kaj za pojest?« je zaklical, še preden je sezul čevlje. Petra je iz kuhinje že hitela proti njemu, z nasmehom, ki ga je zadnje čase redko namenila meni. »Seveda, oči, pridi, ravno sem spekla potico.«

Sedel sem na kavč in poskušal prezreti, kako Jože odpira hladilnik, pregleduje omare in se usede za mizo, kot da je doma. Vsak dan isto. Vsak dan večji občutek, da sem jaz tisti, ki je tu odveč. Ko sem se pred tremi meseci s Petro preselil iz Maribora v Ljubljano, sem upal, da bova začela znova. Da bova imela svoj mir, svoj prostor, kjer bova lahko gradila prihodnost. Toda Jože je imel druge načrte. Njegova žena je umrla pred dvema letoma in od takrat je bil sam. Petra je bila njegova edina hči, in očitno je menil, da je zdaj najina hiša tudi njegova.

»A boš še dolgo gledal v zrak?« me je prekinil Jože, ko sem se zatopil v svoje misli. »Pridi, sedi zraven, da ne boš sam.« Njegov glas je bil navidez prijazen, a v njem sem zaznal tisti ton, ki me je vedno spravljal v zadrego. Petra me je pogledala, kot da pričakuje, da bom sodeloval. Prisilil sem se v nasmeh in sedel za mizo. »Kako je bilo v službi?« je vprašala Petra. »V redu,« sem odvrnil, čeprav ni bilo res. V službi sem bil zadnje čase raztresen, zamujal sem roke, šef me je že večkrat opozoril. Kako naj bom zbran, če pa doma nimam miru?

Ko je Jože začel razlagati, kako je včasih on skrbel za družino, kako je znal popraviti vse, kar se je pokvarilo, sem začutil, kako mi vre kri. Vedno znova je ponavljal iste zgodbe, vedno znova je Petra poslušala z občudovanjem, mene pa je vse bolj tiščalo v prsih. »Veš, Petra, včasih so bili moški drugačni. Danes pa…« je pogledal mene in zamahnil z roko. Petra je le prikimala. »Saj veš, oči, danes je vse drugače.«

Ko je Jože odšel, sem končno zbral pogum. »Petra, morava se pogovoriti,« sem rekel tiho, skoraj šepetaje. »Ne morem več tako. Vsak dan je tu, nimava več zasebnosti, nimava več časa zase. To ni več najin dom.« Petra je utihnila, njen obraz je postal trd. »To je moj oče. Sam je, nima nikogar drugega. Saj veš, kako mu je bilo težko po mamini smrti. Ne morem ga pustiti samega.«

»Ampak kaj pa midva? Kaj pa najin zakon?« sem vztrajal. »Zadnje čase se sploh ne pogovarjava več, vedno je on tu. Jaz… počutim se kot tujec v lastni hiši.« Petra je zavzdihnila. »Ne bodi sebičen, Marko. On je družina. Saj bo minilo, samo še malo potrpi.«

A ni minilo. Naslednji teden je Jože začel prihajati še prej, včasih je celo prespal na kavču, ker je rekel, da mu je ponoči dolgčas. Moji živci so bili napeti do skrajnosti. Nekega večera sem ga slišal, kako Petri govori: »Veš, včasih sem si želel, da bi imela več otrok. Tako bi zdaj imel več ljudi, ki bi me imeli radi.« Petra je jokala, jaz pa sem stal v hodniku in se počutil kot največji sovražnik v lastnem domu.

V službi sem začel delati napake. Šef me je poklical v pisarno. »Marko, kaj se dogaja s tabo? Nisi več isti. Če se ne zbereš, boš moral razmisliti o svoji prihodnosti tukaj.« Nisem mu znal odgovoriti. Kako naj mu povem, da me doma čaka tast, ki mi je ukradel ženo in dom?

Nekega večera sem se odločil, da moram nekaj narediti. Ko je Jože odšel, sem Petri rekel: »Če se ne bo nič spremenilo, ne vem, če bom še dolgo zdržal. Potrebujem tebe. Potrebujem najin dom. Potrebujem, da me slišiš.« Petra je bila tiho. »Ne vem, če lahko, Marko. Ne morem ga pustiti samega. Saj je moj oče.«

Tisto noč nisem spal. Razmišljal sem o vsem, kar sem izgubil. O tem, kako sem nekoč sanjal o družini, o otrocih, o domu, kjer bi bil srečen. Zdaj pa sem imel občutek, da sem izgubil vse. Naslednje jutro sem Petri pustil listek: »Odšel sem k mami za nekaj dni. Potrebujem čas zase.«

Pri mami sem prvič po dolgem času spal v miru. Pogovarjala sva se o vsem, kar me teži. »Marko, včasih moraš postaviti meje. Če jih ne boš, boš izgubil sebe,« mi je rekla. Vedel sem, da ima prav, a srce me je bolelo. Ljubil sem Petro, a nisem več vedel, če ona še ljubi mene.

Ko sem se vrnil domov, je bila Petra tiho. Jože je bil tam, kot vedno. »A si se že naveličal biti užaljen?« me je vprašal, ko sem vstopil. Nisem mu odgovoril. Petra je le gledala v tla. »Petra, prosim, izberi. Midva ali on. Ne morem več tako.«

Petra je jokala. »Ne morem izbrati, Marko. Ne morem.«

Tiste noči sem spakiral kovček. »Če boš kdaj pripravljena, da spet zgradiva najin dom, me poišči,« sem ji rekel. Jože me je gledal zmagoslavno, Petra pa je jokala. Odšel sem, z občutkom, da sem izgubil vse, a hkrati z upanjem, da bom nekega dne spet našel svoj dom.

Včasih se vprašam: Je prav, da sem odšel? Bi moral še bolj potrpeti? Ali pa je včasih prav, da izbereš sebe, tudi če te zaradi tega drugi obsojajo? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?