Nekega nedeljskega popoldneva, ko so prepiri in drobne zamere v naši družini prerasli v tišino, sem še zadnjič zbrala pogum, da povabim otroke za skupno večerjo, upajoč, da najdem tisti izgubljeni občutek topline. Babice ni bilo več, oče je bil v službi, otroci pa vsak v svojem svetu — jaz pa sem sklenila, da se tokrat ne bom vdala. Ta večer smo našli drug drugega, kakor dolgo pogrešani koščki razbitega mozaika.