V trenutku, ko sem stala na pragu stare hiše v Šiški, z roko na ročaju težkih vrat, sem vedela, da se ne vračam domov – prihajam na nekakšen bojišče. Besed, ki sem jih zadnjič izmenjala z mamo, ne morem pozabiti: ‚Neža, prekini s sanjami, v tej družini so tvoje dolžnosti močnejše kot ti.‘ In to je bila tista točka, ko sem prvič občutila, kako po meni lezejo mrzle sence brezizhodnosti, a tudi trmoglavost, da ne bom dovolila, da mi kdo kroji usodo.