Ko sem z majhnim sinčkom v naročju stopila skozi vrata svojega doma v Trzinu, me je namesto topline in pripravljenosti pričakal prazen hodnik in še bolj prazno srce. Mož Jure je bil popolnoma zaverovan v svoje delo ter svoje ambicije, kot da sploh ne obstajava – jaz in najin novorojenček Tilen. Ves ta čas sem upala na podporo, na objem ali vsaj na nežno vprašanje, namesto tega pa me je obsijala le ledena samota in brezbrižnost, ob kateri sem vsak dan bolj razpadala na tisoč koščkov.