Vse se je začelo z enim samim telefonskim klicem moje hčere, ki je v trenutku razbil moj miren vsakdan. Po letih odrekanja in trdega dela sem si želela le malo miru, a zdaj se sprašujem, ali je prav, da v starosti mislim nase, ko pa moji otroci tonejo v težave. Ali je sreča v pokoju res sebičnost, če družina trpi?
Moje ime je Ingrid, stara sem 78 let, in odločitev, da hišo prepišem svojemu vnuku, je v moji družini sprožila nepredstavljivo bolečino. Moja hči Jana mi že štiri mesece ne govori, v hiši je tišina, ki reže globlje kot katerakoli beseda. Vsak dan se sprašujem, ali sem ravnala prav, in ali je mogoče, da ena odločitev razdre vse, kar smo gradili desetletja.
Sedim na klopi v Tivoliju, v srcu Ljubljane, in gledam, kako listje počasi odpada z dreves. Še pred letom dni sem imela topel dom, poln smeha in vonja po sveže pečenem kruhu, zdaj pa imam le še torbo in spomine. Moj sin Aleš mi je obljubil, da me bo varoval do konca življenja, a z enim samim podpisom sem izgubila vse: dom, varnost in vero v ljubezen med materjo in sinom.
Sem Marija. Po moževi smrti sem se preselila k sinu Marku in njegovi ženi Tanji v Domžale, kjer sem pričakovala toplino družine, a me je pričakalo nerazumevanje, napetost in občutek, da sem odveč. Med vsakodnevnimi opravili in varstvom vnukov sem se borila za svoje dostojanstvo in iskanje svojega mesta v družini.
Sem Milena, vdova iz okolice Celja, ki je vse življenje posvetila sinu Roku. Ko sem končno začela razmišljati o sebi, me je njegova prošnja za pomoč potegnila v vrtinec družinskih dolgov in čustvenih izsiljevanj. V želji, da bi sinu in snahi pomagala do boljšega življenja, sem izgubila svojo finančno svobodo in zdaj se sprašujem, ali sem bila preveč dobra mama.
