Vsak dan sem živela v senci pričakovanj, ki niso bila moja. Nekega zimskega večera se je ves moj svet zlomil na več tisoč majhnih koscev, ki sem jih morala vedno znova in znova z bolečino pobirati s tal. V tej zgodbi je srž moje bitke: ostati ali oditi, žrtvovati sebe oziroma zadihati na novo.
Sem Jana, mama samohranilka iz Ljubljane, in pišem ti iz majhnega, starega bloka, kjer štejem vsako evro, da lahko svoji hčerki Lari kupim malico za šolo. Moja hči se me sramuje, ker ji ne morem omogočiti stvari, ki jih ima pri očetovi »novi« družini. To je moja zgodba o izgubih, iskanju dostojanstva in upanju, da bom še kdaj videla ponos v njenih očeh.
Nekega mrzlega novembrskega večera sem sprejel odločitev, ki mi je razbila svet. V bolečem obžalovanju in razpadu družine sem se zatekel k veri in molitvi, v upanju na drugo priložnost. To je zgodba o tem, kako sem na drugi strani svoje največje napake našel odpuščanje – in samega sebe.
Že od osnovne šole sem se sramoval, da je moja mama smetarka. Sošolci so me zbadali, jaz pa sem molčal in se skrival. Na dan mature sem prvič zbral pogum in povedal resnico, ki je spremenila pogled vseh name – in name samega.
V šolski jedilnici so me ponižali, ker nisem imel denarja za topel obrok. Babica je pogumno stopila v bran moji časti, a sram in jeza sta me še dolgo spremljala. Zgodba razkriva, kako globoko lahko revščina zaznamuje otroštvo in odnose v družini.
V trenutku, ko je tašča pred vsemi gosti začela naštevati moje napake, sem se počutila, kot da se tla pod mano pogrezajo. V tej zgodbi opisujem, kako sem se spopadla z občutkom sramu, nemoči in iskanjem svojega glasu v lastni družini. Upam, da bo moja izpoved pomagala komu, ki se znajde v podobni stiski.
Sedim na sodišču v Ljubljani, medtem ko me moj mož, Andrej, pred vsemi žali in ponižuje. Vsi v naši vasi govorijo o mojem neuspehu, jaz pa se trudim ohraniti dostojanstvo. Sprašujem se, ali je v Sloveniji sploh mogoče začeti znova, ko ti vsi obrnejo hrbet.
