Nisem še nikoli čutila take bolečine kot tisti trenutek, ko sem po telefonu izvedela, da ne bom povabljena na poroko moje sestrične v Ljubljani. Govorili so, da sem ‚preveč drugačna‘, da sem že skoraj tujka, ker že leta živim v Zagrebu. Sedela sem na svojem kavču, zrla v bele stene in se trudila zadušiti solze, ko sem poslušala pogovor mame s sestro v kuhinji – oboji so se delali, kot da to ni nič posebnega, kot da zaboli samo mene…

Zdaj, leto kasneje, ko njihova mladoporočenca prihajata na izlet v Zagreb in obupano iščeta prenočišče, se kar naenkrat spomnijo name. V SMS-u piše: ‚Saj smo družina, lahko prespiva pri tebi, kajne?‘ Srce mi razbija v prsih, v glavi pa tihe besede: ali sem zares še njihova? Kje je meja med tem, kar smo kot družina, in mojim lastnim dostojanstvom?

V vsakem stavku čutim cmok, ki noče izginiti, in vse, kar želim, je, da mi končno povedo resnico: sem del njih, ali samo priročna možnost, ko jim zmanjka hotelov?

Če si želite izvedeti, kako je šla moja drama naprej, poglejte v komentarje spodaj 👇🔥