Stal sem v vrsti, v dežju, tik pred mestno hišo, kjer so danes slavnostno odkrili bronast kip mojega očeta. Zgolj uradniki, novinarji in trume naključnih mimoidočih so se drenjali okoli zamegljene figure, ki so jo prekrivali gozdovi plastične folije. Ko so odstranili tančico, je v meni nekaj umrlo: kip ni bil podoben očetu – vsaj ne tistemu človeku, ki ga poznam. Moje srce se še naprej trga med jezo, sramom in neodgovorjenimi vprašanji.