Stojim na pragu stare družinske hiše, v rokah stiskam kovček in zadušim solzo. Moj mož, Aljaž, je odšel že pred leti, jaz pa še vedno poslušam vaške trače in čutim težo osamljenosti, ki jo nosim. Toda skozi vse družinske razprtije in samoto sem nekje v sebi našla novo moč – spoznanje, da ne potrebujem nikogar, da mi pove, kdo sem in koliko sem vredna.