Moje ime je Maja in dolga leta sem živela v prepričanju, da imam stvari pod nadzorom. Toda tistega četrtka sem, nenapovedano in nekoliko prej kot običajno, vstopila skozi domača vrata in se znašla sredi razbitega sveta, ki sem ga poznala. To je zgodba o varanju, raznoraznih slovenskih družinskih obveznostih, sosedskih gofljah in iskanju same sebe, ko ti spodnesejo tla pod nogami – v srcu Ljubljane.
Nikoli si nisem mislila, da se bo moj zakon sesul v eni sami noči. Leta skupnih sanj in tihih žrtev so izginila v trenutku, ko so na plano privrele resnice, ki sva jih oba dolgo skrivala. To je zgodba o tistem večeru, ko sva s Petrom vsak posebej začela svoje iskanje, kdo sploh sva.
Nikoli si nisem mislila, da bom nekega večera v temi svoje spalnice klečala ob postelji in s tresočim glasom tiho prosila, naj mi vesolje vrne voljo do boja za najin zakon. Bila sem utrujena, izčrpana in naveličana, da sem vedno le jaz tista, ki se trudi. Ko pa sem se prvič v življenju odločila, da ne zmorem več – takrat se je zgodil preobrat, ki ga nikdar nisem pričakovala.
V moji pripovedi se nenadna odpoved vije v vrtincu čustev, kjer otroška iskrenost pretrese temelje družine. Triletna služba kot varuška v Ljubljani se kljub predanosti in toplim vezem nenadoma in boleče konča. Ko mala Lucija razkrije skrivnost, se razkrijejo tudi pretekle napake, zamolčane resnice in neuresničene sanje – ter vprašanje, komu resnično lahko zaupamo.
Sem Marija, babica iz majhne vasi na Dolenjskem, ki je celo življenje garala na kmetiji in vzgojila tri otroke. Zaradi nesporazuma glede sladkarij in denarja z zetom sem izgubila stik z mojo ljubljeno vnukinjo Tjašo. Zdaj se sprašujem, ali bi lahko kaj naredila drugače, ali pa so nekatere rane v družini preprosto neizogibne.
Med družinskim praznovanjem postane moja izbira obleke povod za burno razpravo. Mnenja moških v moji družini me prisilijo v bolečo samorefleksijo in soočenje z lastno identiteto. Ta izkušnja me globoko pretrese in me prisili, da razmislim, kaj sprejetost v resnici pomeni.
Po letih žrtvovanja za svojo družino sem si prvič v življenju dovolila vzeti teden dni samo zase. Namesto podpore sem doživela val obtožb, nerazumevanja in tihega prezira, kar me je prisililo, da sem se vprašala, kje je meja med ljubeznijo do sebe in dolžnostjo do drugih. To je moja zgodba o iskanju ravnotežja, bolečini in upanju, da bom nekoč spet našla svoje mesto v družini.
Sem Marjeta, stara 56 let, in že več kot desetletje poskušam najti ravnovesje med ljubeznijo do moža in nenehnimi izzivi v naši sestavljeni družini. Vsako soboto se naš dom spremeni v prizorišče napetosti, ko pride moževa hči Petra s svojima otrokoma. V tem kaosu se pogosto izgubim in se sprašujem, ali bom kdaj našla svoje mesto.
Moje ime je Andrej in to je zgodba o tem, kako sem iz ljubezni do svojih dveh hčera ustvaril nevidne verige pričakovanj, ljubosumja in tišine. Dolga leta sem verjel, da je moja naloga kot očeta predvsem finančna podpora, a nisem videl, kako sem s tem poglabljal razkol med njima. Šele ko se je vse sesulo, sem zbral pogum, da se zazrem vase in začnem spreminjati svoje življenje.
