Moje prvo rojstvo bi moralo biti najsrečnejši trenutek v mojem življenju, a se je spremenilo v največji preizkus moči in dostojanstva. Namesto topline in opore sem prejela hladne besede, graje in poniževanje svojega moža, Borisa, kar me je potisnilo v vrtinec dvomov in osamljenosti. Ko sem se obrnila vase, sem našla novo moč – in z njo priložnost, da ponovno začnem in sama določim pravo vrednost svoje ljubezni.
Nikoli ne bom pozabil tistega trenutka na porodniškem oddelku ljubljanske bolnišnice, ko je zdravnica rekla: ‚Gospod Kovač, čestitamo, postali ste oče trojčkov.‘ V hipu je ves moj svet zdrsnil z osnov, srce mi je skoraj skočilo iz prsnega koša. Ta zgodba je moj pogled na neustavljivo moč slovenske družine, radosti, stiske in presenetljive sreče, ki se je rodila v trenutku največjega strahu.
To je bila najdaljša noč mojega življenja. Samota, bolečina in strah so se prepletli z nepričakovano dobroto v ljubljanskem poslovnem centru, kjer sem začela rojevati med nočno izmeno. Ta noč mi je za vedno spremenila pogled na ljudi in nase.
Tistega deževnega dne v Ljubljani sem v eni uri postala mama in vdova. Medtem ko sem v naročju držala svojo hčerko Evo, sem izvedela, da je moj mož Matej umrl v prometni nesreči. Od takrat se borim z žalostjo, obsojanjem njegove družine in iskanjem smisla v vsakdanjih trenutkih, ki jih zdaj živim sama.
