Sredi noči, ko je sodni izvršitelj potrkal na vrata, sem vedel, da se je moje življenje za vedno spremenilo. Izgubil sem dom, družino in upanje, a sem moral ostati močan zaradi svojih otrok. Nikoli si nisem mislil, da mi bodo prav popolni neznanci pokazali, da v Sloveniji še vedno obstaja toplina in solidarnost.
Odraščala sem v majhnem stanovanju na obrobju Ljubljane, ob materi in babici, ki sta se vsak dan borili, da bi preživele. Očeta nisem nikoli spoznala, a sem vedela, da ima nekje drugo družino in otroke. Skozi leta revščine, sramu in neizrečenih besed sem se naučila, kako zelo boli tišina – in kako težko je odpustiti.
Moje ime je Ivana in to je zgodba o dnevu, ko sem, obupana in brez izhoda, potrkala na vrata našega premožnega soseda gospoda Kovačiča, da bi prosila za pomoč svoji bolni mami in bratu. Tisti trenutek je za vedno spremenil moj pogled na ljudi, zaupanje in meje ponosa. Nikoli si nisem mislila, da lahko ena prošnja razkrije toliko skritih resnic in pretrese temelje naše družine.
V šolski jedilnici so me ponižali, ker nisem imel denarja za topel obrok. Babica je pogumno stopila v bran moji časti, a sram in jeza sta me še dolgo spremljala. Zgodba razkriva, kako globoko lahko revščina zaznamuje otroštvo in odnose v družini.
Pri šestnajstih sem izgubila očeta in z mamo ter mlajšim bratom ostala sama v majhni vasi na Dolenjskem. Revščina nas je prisilila v odločitve, ki so mi ukradle mladost in dostojanstvo – postala sem služkinja v lastni družini, brez pravice do sanj ali ljubezni. Danes, ko gledam svoje otroke, se sprašujem, ali lahko sploh postaneš prava mama, če ti nikoli niso dovolili biti otrok.
Moje ime je Milica. Po letih življenja v senci moža, ki me je zapustil z najino hčerko Jeleno v razpadajoči hiši na podeželju, sem morala najti moč, da se postavim zase in za svojo družino. To je zgodba o bolečini, upanju in iskanju novega začetka v Sloveniji.
