Vedno sem bil tisti, ki je sedel bolj na robu družinske mize in molčal, ko so se drugi smejali. Letos, na rojstnodnevni zabavi sestrične Mojce, pa je v meni prvič tlelo preveč besed, da bi še ostal tih. To je zgodba o tem, kako sem moral z vsem tveganjem povedati resnico, ki je dolgo bolela, in prvič zares izbral sebe.
Moj sin je domov pripeljal dekle, ki mi ni bilo po godu. Zaradi lastnega ponosa in predsodkov sem omajala temelje naše družine. Zdaj, ko sem ostala sama, se sprašujem, ali sem izgubila vse, ker nisem znala pustiti ljubezni drugega v svoje srce.
Z vso jezo sem te noči zaklenil svojo ženo Tanjo v klet, prepričan, da imam končno stvari pod nadzorom. Ko pa sem se naslednje jutro zbudil in stopil v hodnik, me je pričakala tišina, težja od vsakega viharja, in od tistega trenutka se je moje življenje razpadalo v kosce. Vprašanje, ki mi še danes odzvanja v glavi, je: ali sem sploh kdo brez nje – ali pa sem samo človek, ki je v lastni hiši izgubil vse, za kar je mislil, da mu pripada?
