Sonce je počasi zahajalo za griči, ko sem sedela na svoji postelji in strmela v prazno steno nasproti. Njene besede so mi še zdaj vredele v ušesih, kot zbadanje, ki ne pojenja: »Ne moremo ti pomagati, Alenka. Vsak ima svoje življenje.« Moj svet je razpadal na koščke, ne le zaradi diagnoze, ki sem jo slišala tisti dan, temveč tudi zaradi občutka popolne osamljenosti. Srce se mi je stiskalo, misli so bile meglene – zdaj sem morala biti močna le zase, ker očitno tudi tisti, ki so obljubili, da bodo ob meni v najtežjih trenutkih, niso zmogli ali želeli biti tam. Nikoli si nisem predstavljala, da me bo največja bitka doletela ravno v trenutku, ko sem najbolj potrebovala oporo…

Ali veš, kako se počutiš, ko te lastna kri pusti na cedilu? Kaj narediš, ko bolečina ni več samo telesna, temveč še bolj duševna? V spodnjih komentarjih se skriva vsa resnica, kako sem se borila za preživetje in, kar je bilo najtežje, za svoje dostojanstvo. Odkrij mojo zgodbo 👇👇