Nikoli ne bom pozabil tistega trenutka na porodniškem oddelku ljubljanske bolnišnice, ko je zdravnica rekla: ‚Gospod Kovač, čestitamo, postali ste oče trojčkov.‘ V hipu je ves moj svet zdrsnil z osnov, srce mi je skoraj skočilo iz prsnega koša. Ta zgodba je moj pogled na neustavljivo moč slovenske družine, radosti, stiske in presenetljive sreče, ki se je rodila v trenutku največjega strahu.
Nekega večera sem po naključju slišal ženo Mojco, kako v dnevni sobi govori nekaj, kar je zvenelo kot govor na mojem pogrebu. Srce mi je skoraj zastalo, ko sem slišal njene besede. Naslednji dan pa sem odkril resnico, ki mi je za vedno spremenila pogled na najin zakon in ljubezen.
Moje življenje se je obrnilo na glavo tistega deževnega popoldneva, ko je moja tašča brez opozorila vstopila v naše stanovanje. Vse, kar je sledilo, je bilo prežeto z napetostjo, neizrečenimi besedami in starimi zamerami, ki so se kot megla vlekle skozi našo družino. Še danes se sprašujem, ali bi lahko ravnala drugače, ali pa je bila ta drama neizogibna.
