Ko sem kot otrok tistega zimskega večera v Novem mestu gledala skozi zamrznjeno okno in čakala, da se vratiš, sem v tistem trenutku izgubila vse iluzije o varnosti doma. Leta brez očeta so pustila tišino, ki je polnila naše stanovanje in razpoke v odnosih, ki jih nobena od naju ni znala zaceliti. Ko si se nekega večera spet pojavil na pragu, sem morala odkopati spomine, ki sem jih zakopala globoko vase, in se odločiti, ali bom našla glas, ki sem ga tako dolgo tlačila.