V življenju sem si vedno govorila, da nimam nobenega talenta. Vse se je spremenilo nekega deževnega večera, ko sem v roke vzela čopič in prvič začutila, da sem živa. Ta zgodba je o tem, kako sem se skozi barve in slikanje spopadla z lastnimi strahovi, družinskimi pričakovanji in slovensko vsakdanjostjo.
Tistega večera, ko me je mož prvič udaril, sem v sebi začutila, da se je nekaj za vedno spremenilo. Dolgo sem molčala, ker sem verjela, da je to moja dolžnost, a zdaj vem, da je tišina najhujši sovražnik. Zgodba o tem, kako sem se borila z družinskim nasiljem in slovensko tradicijo, ki pogosto postavlja žensko na zadnje mesto.
V trenutku, ko sem s tresočimi rokami pakirala kovček, sem vedela, da ni poti nazaj. Moja družina je bila proti moji odločitvi, a sem kljub njihovim grožnjam in solzam izbrala sebe. Zdaj, ko stojim na pragu novega življenja, se sprašujem, ali je svoboda vredna cene osamljenosti.
Nekega deževnega popoldneva sem obiskala svojo nekdanjo sodelavko Marijo, ki pri sedemdesetih živi sama, brez moža in z otroki, ki je ne obiščejo. Med najinim pogovorom sem začutila globoko žalost, a tudi neverjetno moč in pogum, s katerima se Marija spopada z vsakdanjo samoto. Njena zgodba me je prisilila, da sem se zamislila nad odnosi, ki jih gradimo – in tistimi, ki jih razbijemo.
