V trenutku razrahljane noči sem izvedela, da je svet, ki sem ga gradila dve desetletji, zlagan. Srce mi je razpadlo, ko sem se zavedla, da življenje, za katero sem žrtvovala sebe za moža in hčerki, sploh ni bilo moje življenje. Zdaj pa stopam naprej, v megli bolečine, in sprašujem: ali bom kdaj spet našla sebe?
Moje ime je Miha Lavrič in mislil sem, da sem le še en izgubljeni obraz med množico na ljubljanski Glavni ulici. Vsako jutro je Ana, lastnica malega kioska s kavo, ob meni puščala kavo in kos rogljiča, ne da bi spraševala kaj dosti, a nekega dne jo je prav moje zahvaljevanje prisililo, da odkrije, kdo pravzaprav sem. Takrat se je začelo razpletanje vsega, kar je v nama karimalo tako dolgo.
Vse se je zgodilo v enem samem popoldnevu, ko sem mislila, da je življenje urejeno in predvidljivo. Moj mož, Marko, mi je mirno povedal, da je zaljubljen – ne vame, ampak v drugo žensko. V tistem trenutku sem začutila, kot da se je svet pod menoj razpočil, in edino, kar sem zmogla, je bilo, da sem si skuhala čaj, kot bi vrela voda lahko zakrpala razpoke v mojem srcu.
Sem Marjeta in leta sem se trudila ustreči pričakovanjem svojega moža, Borisa. Nekega običajnega četrtka je navidez nepomemben prepir v kuhinji razkril globoke razpoke v najinem zakonu. Tisti večer me je prisilil, da sem se vprašala, kaj sploh pomeni ljubezen, žrtvovanje in kdo sem v resnici.
