Vsak skupni obrok je bil kot tiha vojna — pogledala sem Mateja čez mizo, ko je moja mama spet odložila vilico in zajela sapo, a v zadnjem trenutku utihnila. Dolg, ki sva ga pred petimi leti posodila njegovim staršem, je razjedal našo družino in vsak moj izdih je v sebi nosil težo besed, ki jih nihče ni upal izreči. Razpeta med svojo družino in zakoncem, sem se trudila najti ravnotežje med zvestobo in pravico, a se spraševala, ali sploh še obstaja pot ven iz tega tihega kaosa.