Gori sveča na mizi. Glasba iz radia, nekoč priljubljena melodija, zdaj le polni prostor z votlim odmevom. Vdihnem, začutim težo vsakega diha, ki me veže za ta stol, v to dnevno sobo, kjer je nekoč dišalo po sveže spečenih piškotih in Lanin smeh napolnil okna s soncem.

Sedaj je tišina postala moj vsakdan. Vsaka ura, ki tiktaka brez odgovora, vsako neprebrano sporočilo, vsaka fotografija na polici postaja krik po upanju. Kje je šlo narobe? Kaj sem rekla, česa nisem? Kako sem, kot mati, sploh prišla do dneva, ko je slab odziv na moj klic postal norma, ne več izjema?

Nekaj v meni še noče verjeti, da je vse izgubljeno. Spominjam se oči svoje Lani, ko me je nazadnje pogledala in prikimala na moj poljub na čelo. Kje je zdaj, s kom? Je srečna? Jo pogrešam bolj, kot ona mene? In zakaj me je preprosto izbrisala iz svojega življenja? Moj um me muči z odgovori, a srce ve, da prava resnica živi med vrsticami neizgovorjenih besed.

Če si tudi ti kdaj občutil tako globoko praznino, boš razumel moj strah in upanje, ki še vedno vztraja, da nekje, skozi šepet tišine, pride odgovor … več o moji zgodbi pa lahko najdeš spodaj v komentarjih ⬇️⬇️