Že tretjič zapored sta na našo družinsko praznovanje brez vabila prišla stric Jože in teta Marija. Sprva me je to le jezilo, a ko sta s svojo prisotnostjo začela kvariti vzdušje in razdvajati družino, sem vedela, da moram nekaj ukreniti. V tej zgodbi opisujem, kako sem se borila za mir v naši družini in se hkrati spopadala z večno slovensko dilemo med družinsko povezanostjo in postavljanjem meja.
Na vroč poletni večer sem, ko je telefon že tretjič zazvonil, dojela, da ne morem več. Moževa družina naju je leta izkoriščala, vedno so se oglasili le, ko so nekaj potrebovali. To je zgodba o tem, kako sem se odločila postaviti sebe na prvo mesto in skupaj z možem pretrgala vezi z ljudmi, ki so nama jemali mir.
Moja mama je bila vedno moj največji zaveznik, a njena stalna prisotnost v najinem domu je začela razjedati odnos z ženo Saro. Dolgo sem zapiral oči pred tem, dokler nisem spoznal, da izgubljam ženo in sebe. Zdaj se sprašujem, ali je mogoče postaviti meje, ne da bi pri tem zlomil srce tistim, ki jih imam najraje.
Vse se je začelo z enim klicem moje mlajše sestre, ki me je prosila, naj pazim na njenega sina. Nisem si mislila, da bo ta odločitev razkrila stare zamere, neizrečena pričakovanja in me prisilila, da končno postavim meje. To je zgodba o tem, kako sem se naučila reči ne in zakaj je to včasih največje darilo, ki ga lahko daš sebi in svoji družini.
Nekega deževnega večera je moja tašča zahtevala, da ji kupiva hišo na vasi. Ta nenavadna prošnja je sprožila plaz konfliktov, solz in težkih pogovorov v naši družini. Skozi vero in notranjo moč sem se naučila postaviti zase in iskati spravo.
Moje ime je Ljiljana. Ko me je hči Eva prosila, da se s svojo družino preseli k meni, sem se znašla pred najtežjo odločitvijo v življenju: sprejeti njo in vnukinjo, a ne njenega moža. Ta zgodba je moj notranji boj med ljubeznijo, bolečino in postavljanjem meja.
